Naše igrišče se je za en dan prelevilo v pravo senzorno kraljestvo, kjer so čevlji postali nepotrebni, voda dragocen raziskovalni material, in kjer so barve, zvoki ter teksture dobile glavno vlogo.

Bosonoga čutna pot nas je pogumno pobožala po stopalih – sprehod po zračnih mehurčkih, hrapava skorja storžev, rahlo pikajoče iglice in čofotanje v vodi so bili kot masaža za male podplate. Nekateri so ob prvem stiku malo postali, a glej ga zlomka – do cilja so vsi pricapljali bosi in ponosni.

Risanje s kredami in vodo: Skupno ustvarjanje na toplih tleh.

Glasbeni kotiček: Otroci uživajo ob ritmu glasbe, sploh če le-tega ustvarjajo sami. Lepo jih je bilo poslušati, ko so igrali in peli v objemu narave.

Senzorni baloni in plastenke so nudili trenutke umirjanja – ko so otroci stiskali balone z različnimi polnili ter opazovali, kako se bleščice vrtinčijo v vodi, se svet za hip ustavi. Morda ne čisto, a vsaj za hip upočasni.

Igra s svetlobo in barvnimi sencami je bila prava mala čarovnija. Ko skozi barvna stekla posije soj svetilke, otroške oči zasvetijo, kot da so pravkar videle mavrico. In morda so jo res.

In potem še otrokom najljubša delavnica – igra z vodo, koruzo in gel kroglicami. Mešanje, pretakanje, stiskanje in ... da, tudi malo polivanja. Ampak nič za to – senzorna izkušnja brez mokrih rok ni prava izkušnja!

Otroci so preko igre spoznavali svoje telo, njegove odzive, meje in užitke. Vsak čut je bil povabljen k sodelovanju, vsak otrok pa je našel nekaj, kar ga je očaralo, umirilo ali razvedrilo.

Mi pa že kujemo načrte za nove senzorne pustolovščine. Telo ima sporočila – mi jih le še naprej poslušamo.

Zapisala vzgojiteljica Alenka Gartnar iz skupine Mavrica, Dislocirani oddelki v Kovorju, Vrtec Tržič