V prazničnem vzdušju veselega decembra smo se ob prijetnih vonjavah cimeta in nageljnovih žbic na Podružnični šoli Kovor z veliko željo po novem znanju zbrali na delavnici ročnih del.

Na prvem srečanju smo se nekateri prvič pobliže seznanili z včasih tako vsakdanjim orodjem, v današnjih časih pa že pravi redkosti - kvačko. V pičle pol ure smo se naučili narediti osnovno zanko in skvačkati kitko, preostali čas pa smo namenili utrjevanju naučenega. Spretne roke naše mentorice, ge. Joži Peteh, so nazorno usmerjale mlade šolarje 4. in 5. razreda, ki so svoj prosti čas raje posvetili druženju ob ročnih delih kot odganjanju dolgčasa s pomočjo tablice ali telefona.

Nekateri učenci so z delom nadaljevali doma, drugi tudi med odmori v šoli. Vsi pa so se vedoželjno veselili našega naslednjega srečanja. Odzivi učencev po končani delavnici so bili resnično navdihujoči.

Tovrstni dogodki nas spomnijo na vrednote, ki bledijo v tem zadnje čase precej divjem in razdvojenem svetu. Te vrednote so v prvi vrsti umirjenost, potrpežljivost in sodelovanje med ljudmi. Spomnijo pa nas tudi na znanja in spretnosti, ki počasi drsijo v pozabo.

Starejše generacije nas lahko veliko naučijo, z nami delijo modrost in skoraj pozabljene veščine, s toplim in pristnim stikom pa tudi svoj umirjen pogled na svet.

Z znanjem starejših in otroškim navdušenjem nad novimi spretnostmi smo na delavnici skvačkali čudovit spomin. Pa saj že veste – ko se združi staro in mlado, je pri nas najlepše.

Zapisala: Manca Kokalj Vernig