»Prijateljstvo med Tržičem in Sainte-Marie-aux-Minesom, med Slovenijo in Francijo je vitalno, se širi in živi. Na eni strani smo na tleh nekdanjega taborišča dali jasno sporočilo zavedanja korenin pobratenja in tudi nastanka Evrope.  Z rekordno povorko in kasnejšo akademijo smo z nastopajočimi in občinstvom pokazali tržiški in francoski javnosti, da smo v Tržiču na področju  delovanja društev, javnih zavodov izredno delovni, močni in uspešni. Vse to ni pustilo ravnodušnih tudi gostov, ki niso skoparili s pohvalami na račun prireditev in organizacije dogodkov. Na koncu so tudi neskromno priznali, da smo Tržičani in Slovenci veliko večje in močnejše Francoze na številnih področjih ne le dohiteli, pač pa tudi prehiteli in lestvico  organizacije družbe in sodelovanja različnih skupin, predvsem vključenosti mladih, postavili zelo visoko,« je misli ob zaključku dogodkov strnil župan Občine Tržič mag. Borut Sajovic.    

Obiskovalce sobotne akademije sta v Dvorani tržiških olimpijcev v čustvenem nagovoru pozdravila župana obeh občin, mag. Borut Sajovic in Claude Abel. Tržiški župan je imel posebno čast, da je lahko slovesno izročil knjigo Odkrit pogled in čvrst stisk rok podpisniku listine o pobratenju, g. Tinetu Tomazinu, tudi častnemu občanu obeh občin. "Lepe, najlepše stvari v življenju prehitro minevajo in naše plodno prijateljstvo se je že srečalo z Abrahamom. Življenje tvorijo dejanja ljudi in z velikim veseljem in ponosom sem jih začutil v pravkar končanem sprevodu po glavni ulici našega mesta, ki nosi večno ime Trg svobode. Simbolika mimohoda je ponovno pokazala številne posameznike in društva iz alzaškega in karavanškega mesta z roko v roki. Pokazala je, da na eni strani dobro in vztrajno delamo, po drugi pa je zaradi pestrosti udeležencev še ogromno možnosti za druženje, spoznavanje in sodelovanje," je povedal župan Občine Tržič mag. Borut Sajovic.

 "8. maja 1966 v Sainte-Marie-aux-Minesu in 29. maja 1966 v Tržiču, sta takratna župana, Paul Baumann in Tine Tomazin, podpisala listino, s katero se je rodilo pobratenje dveh mest, alzaškega in slovenskega. Veliko slavje je zapečatilo to novo prijateljstvo med dvema ljudstvoma. V naslednjih letih so skozi srečanja stiki in vezi postajali močnejši in prijateljstvo se je tako krepilo. Izmenjave na vseh ravneh, tako umetniški, kulturni, šolski, strokovni, športni, glasbeni in gastronomski, so predstavljale kisik tem 50 letom pobratenja. Zaradi tega lahko danes v Tržiču in 16. julija v Sainte-Marie-aux-Minesu obnovimo zaprisego, podpisano leta 1966. 50. obletnica pobratenja je tudi čas, da izmerimo pot, ki smo jo prehodili tako eni kot drugi.  Možje, ki so nam lahko zgled, Paul Baumann, Armand Fleck in Tine Tomazin, so s svojim prepričanjem in zavzetostjo dali pobratenju izredno dimenzijo," se je začetkov pobratenja spomnil župan mesta Sainte-Marie-aux-Mines Claude Abel. 

Ob tej obletnici pobratenja je zbrane nagovorila tudi prva sekretarka na veleposlaništvu Republike Francije Katarina Bartch, ki je povedala da Francosko veleposlaništvo v Sloveniji pozdravlja dinamične odnose med Tržičem in Sainte-Marie-aux-Mines, ki  pomembno prispevajo k odličnosti bilateralnih odnosom med Francijo in Slovenijo. Na podlagi Odloka o priznanjih Občine Tržič je župan Občine Tržič za dolgoletno sodelovanje in izjemen prispevek pri ohranjanju prijateljskih odnosov med prebivalci in društvi pobratenih mest Tržič in Sainte-Marie-aux-Mines, podelil priznanja Josiane Antenat, Raymondu Kuhnu in Denisu Massonu.

Naziv ambasador Občine Tržič sta za dolgoletno sodelovanje in izjemen prispevek pri ohranjanju prijateljskih odnosov med prebivalci in društvi pobratenih mest Tržič in Sainte-Marie-aux-Mines ter za osebni angažma pri krepitvi prepoznavnosti Tržiča in Republike Slovenije v Republiki Franciji prejela Jože Klofutar in Claude Abel.

Ob spremljavi fanfar sta oba župana ob koncu slovesnosti, ki so jo z glasbo in plesom oplemenitili številni domači in francoski glasbeniki in plesalci,  s slovesnim podpisom obnovila listino o pobratenju, prvič podpisano pred 50-timi leti.

“Nikdar in nikoli več naj se ne ponovi”, pa je bila glavna misel sobotne spominske slovesnostni ob 71. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem, ki sta se je udeležila tudi predsednik Vlade RS dr. Miro Cerar in prvi slovenski predsednik Milan Kučan.

“Edina garancija za to smo mi sami. Prenesimo te vrednote na naše sinove, hčere in vnuke, na mlajše generacije.Za nas že dolgo ni več dilema, kdo je bil v drugi vojni na pravi strani in kdo ne. Zgodovinska dejstva, kdo je bil agresor, kdo sodelavec okupatorjev, kdo pa osvoboditelj so jasna. Še posebej pa tu, na tem mestu, nekdanjem koncentracijskem taborišču v Podljubelju, se je točno vedelo, kdo je bil lačen, bolan, izstradan  in bos na eni strani, kdo pa večvreden na drugi strani bodeče žice. Ponosen sem, da smo to obdobje končali na strani zmagovalcev. Taboriščniki številnih evropskih narodov so postali svobodni, nam, Slovencem, pa je uspelo ohraniti našo domovino in slovenski jezik,” je na slovesnosti povedal župan Občine Tržič mag. Borut Sajovic.

“Beseda svoboda je pogosto zapisana v krvi. V francoščini se pomenljivo rima z besedama enakost in bratstvo. Njeni glavni načeli pa sta neodvisnost in suverenost ljudstev. Vrednoti, ki so ju naši prijatelji Slovenci dosegli leta 1991. Ponosni smo, da danes lahko delimo to dvojno obletnico – 25. letnico neodvisnosti Slovenije in 50. letnico pobratenja z našimi brati in sestrami iz Tržiča,” je dejal župan Občine Sainte-Marie-aux-Mines Claude Abel.

Slavnostni govornik na slovesnosti Boris Pahor, antifašist, taboriščnik in literat je opozoril na to, da se večinoma ohranja le spomin na trpljenje v uničevalskih taboriščih, pozablja pa na delovna taborišča, v katerih so težki pogoji številne vodili v smrt. »O vseh taboriščih, o usodi rdečih trikotnikov, Evropa praktično ne ve nič. Na dan spomina enkrat na leto se govori le o usodi judovskega naroda. Vse se vrti okrog taborišča Auschwitc. Se ne bi smelo spominjati tudi one druge tragike, ki je ravno tako tragična in je vodila v smrt?« se je spraševal Boris Pahor, ki je sam preživel koncentracijsko taborišče ter bil boj z boleznijo in lakoto.