Slovensko muzejsko društvo je 17. septembra jubilejno, že petdesetič zapored podeljevalo Valvasorjeva odličja, najvišje nagrade za muzejsko dejavnost v Sloveniji, ki jih podeljuje stroka.

Med nagrajenci je bil tudi Tržiški muzej, ki je že drugič prejel Valvasorjevo nagrado za enkratne dosežke. Prvič so nam nagrado podelili leta 2018 za stalno razstavo »Bogastvo tržiških obrti«, drugič pa je muzej nagrado prejel za stalno razstavo »Koncentracijsko taborišče Ljubelj/Mauthausen 1943-1945«. Strokovno skupino, ki je zasnovala in izvedla ta projekt, so sestavljali: Jana Babšek vodja projekta in avtorica vsebin, Vilja Lukan, ki je pripravila gradivo in vsebine za dokumentarni film, Boštjan Meglič in Anže Bizjak, konservatorja/restavratorja predmetov za stalno razstavo, dr. Bojan Knific muzejski svetovalec, dr. Monika Kokalj Kočevar, kot svetovalka in raziskovalka zgodovine koncentracijskih taborišč, Mojca Turk, oblikovalka in Tadej Pišek iz Zavoda Godot, kot režiser dokumentarnega filma.  

Komisija za podeljevanje Valvasorjevih odličij je svojo odločitev za podeljeno nagrado obrazložila z naslednjimi besedami:

»Tržiški muzej s stalno razstavo s spoštljivim odnosom in muzejskim pristopom ohranja materialno in nematerialno dediščino 2. svetovne vojne. Koncentracijsko nacistično taborišče Ljubelj je bilo zgrajeno leta 1943 na obeh straneh ljubeljskega prelaza kot zunanje taborišče uničevalnega taborišča Mauthausen. Postavljeno je bilo iz vojaških razlogov za gradnjo strateško pomembne cestne povezave nacistične Nemčije z zasedenimi južnimi ozemlji. Do konca vojne je moralo približno 1800 jetnikov skopati predor Ljubelj.

Širše območje nekdanjega taborišča je od leta 1999 razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena. V letu 2020 so bili pred vstopom na avtentično območje taborišča postavljeni informativni panoji z osnovnimi informacijami o tragičnih vojnih dogodkih v šestih jezikih, ki vstopno točko tako še vidneje označujejo. V bližnji stavbi, nekdanji vojaški karavli, pa je bila v skromnih kletnih prostorih postavljena vsebinsko in oblikovno povsem nova stalna razstava. Osrednji del sodobne, interaktivno zasnovane razstave je posvečen nekdanjemu taborišču, tako njegovemu južnemu, kot severnemu delu, na slovenski in avstrijski strani ter jetnikom ter njihovim usodam. Prikazana sta sistem terorja v brezpravnem sistemu taborišča in gradnja predora Ljubelj, pomemben del razstave pa je tudi predstavitev, kakšna je bila pomoč domačinov iz Tržiča taboriščnikom.

Avtorji razstave so premišljeno in tehtno zastavili koncept, dobro so izkoristili kletni prostor, ki je bil na voljo, in ga povezali z in situ ohranjenim območjem taborišča. Zahtevna vsebina težkega obdobja zgodovine je vsebinsko in oblikovno domišljena, na občuten način je ponujena obiskovalcu, ki ga nagovori in vključi prek zgodb posameznikov, pričevanj, filma in ohranjenih predmetov, med njimi še zlasti z zgodbo ob oknu s taboriščne barake. Pri tem so posebna odlika razstave kratki teksti in moč njihove sporočilnosti. Razstava je tako posvečena preživelim in preminulim taboriščnikom, postavljena je njim v spomin, mlajšim generacijam pa v spomin in razmislek, da se preprečijo podobne razmere v prihodnje. Ob pripravi projekta so avtorji sodelovali tudi z raziskovalci zgodovine taborišča na avstrijski strani. Razstavni elementi se obiskovalcev dotaknejo tudi na čustveni ravni in ob pedagoških programih spodbudijo razmislek o predstavljeni temi s primerjavo današnjih razmer v družbi. Z ilustracijami so domišljeno prikazane vrednote človekovih pravic in svoboščin in tako nevsiljivo ponujene v razmislek predvsem mlajšim obiskovalcem.

Stalna razstava obravnava eno najtežjih obdobij v človeški zgodovini, izjemo dragocena je sporočilnost razstave, pomembna prav za današnji čas, saj razstava opozarja, kaj so vzroki za nastanek skrajnih zgodovinskih dogodkov, ter vzpodbuja strpnost, razumevanje in težno po demokraciji. Ob razstavi je izšel tudi katalog, ki nadgrajuje vsebine stalne razstave.«

Zapisala: Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja