Vlak je iznajdba prve polovice 19. stoletja. V Slovenijo je prvi vlak pripeljal leta 1846, in sicer iz Gradca v Celje. Prizadevanja, da bi Dunaj povezali s Trstom prek Celovca in Tržiča niso odrodila sadov, čeprav so tudi ljudje v Tržiču več desetletij iskali poti za uresničitev te ideje, prvič izražene že leta 1843. Da bo železnica šla po trasi čez Ljubelj je bilo načrtovano leta 1863, pot do Tržiča je predvidevala Rudolfova železnica – železniška povezava industrijskih in rudarskih središč osrednje Avstrije in severozahodne Slovenije. Imenovala se je po prestolonasledniku princu Rudolfu Habsburškem, a se je Tržiču izognila in z Gorenjsko progo, odprto 1870, Tržiču najbolj približala pri Podnartu. Ideja, da bi peljala do Križev in Kovorja, ni bila uresničena.
A tržiški podjetniki – ti so bili namreč za železniško povezavo najbolj zainteresirani –, niso obupali. V devetdesetih letih 19. stoletja je vlada naročila izris trase za lokalno progo in leta 1893 je bil oblikovan konzorcij za gradnjo lokalne proge Kranj–Tržič. Leto pozneje je bil odobren denar za gradnjo, a do izvedbe ni prišlo vse do leta 1908, ko je bila lokalna proga zgrajena. Vlak je v Tržič prvič pripeljal v nedeljo, 5. julija 1908, okoli 11. ure. Slovesnost je bila velika. Po njej so se gostje odpeljali na grad Carla Borna v Jelendol, kjer so imeli slavnostno kosilo. Na Bornovem gradu so ostali do poznega popoldneva, ko so se vrnili v Tržič in se ob 18.15 odpeljali nazaj proti Kranju. Dogodka so se udeležili eminentni gostje – županu ter domačim industrialcem in posestnikom so se pridružili baron Schwegel, deželni glavar Šuklje, grof Chorinsky, deželni odborniki Šusteršič, Ivan Tavčar, vladni in dvorni svetnik itd., lokomotiva pa je bila, kot je poročal časnik Slovenec vsa »v zelenju ovita in z zastavami okrašena«. »Hrib nad kolodvorom je bil poln občinstva, ki ga je venčalo v pisanem kolobarju. Bil je res krasen pogled. Na kolodvoru je stala požarna bramba, došle goste pa je pozdravil župan Mally. Pred kolodvorom so čakali vozovi. Deželni predsednik in deželni glavar sta sedla v avtomobil, drugi so se razvrstili po vozovih, in so se peljali skozi Tržič k Sv. Katarini v razkošno grajščino barona Borna, kjer je bil prirejen obed, med katerim je svirala vojaška godba iz Gorice.«
Tako je bilo, ko je vlak prvič pripeljal v Tržič, manj slovesno, čeprav prav tako z vrsto radovedneži, je bila pospremljena njegova zadnja pot pred petdesetimi leti. Tire so s trase kmalu odstranili, ostali so v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič, kjer je še desetletja vozila Trzina, kakor so imenovali predelan vagon, ki so mu dodali Wolkswagnovo mašino, da so z njim transportirali blago iz konfekcije v skladišče gotovih izdelkov.
V Tržiškem muzej bomo spomin na vlak obeležili z razstavo v Atriju Občine Tržič, prek projektnega dela se ga bodo spominjali otroci v tržiških vrtcih. Če vas nanj vežejo spomini in če imate kakršnokoli gradivo o njem, bomo veseli, če se oglasite v Tržiškem muzeju (04/53-15-500, bojan.knific@guest.arnes.si).