Obrazi slovenskih pokrajin je ime spletnega biografskega leksikona, ki ga od leta 2020 objavlja Mestna knjižnica Kranj in predstavlja znane, pomembne osebnosti slovenskih pokrajin in Slovencev po svetu, na kulturnem, glasbenem, tehničnem in umetniškem področju. Sklopi pogovorov v živo z gosti potekajo kot promocija v sodelovanju z gorenjskimi osrednjimi območnimi knjižnicami. Video posnetke si lahko ogledate tudi na You Tube kanalu.

12. aprila je Knjižnica dr. Toneta Pretnarja Tržič gostila priljubljeni glasbeni par, Romano in Lojzeta Krajnčana, ki že 26 let živita v Seničnem in sta s svojim delom ter vrednotami pustila velik pečat na slovenski sceni. Z njima se je pogovarjala novinarka Vala 202 Maja Stepančič.

Romana je bila zelo vesela povabila in poudarila je, da se dobro počuti med domačo publiko, v svojem rodnem mestu Tržič. Le kdo ne pozna njene Hude mravljice in pesmice Murenčki, ki sta mnogim malčkom v vrtcu zaznamovali otroštvo? Poznamo jo kot pevko, animatorko, izvajalko, avtorico pesmi za otroke in šansonjerko. Izdala je 15 zgoščenk, bila je članica mnogih bendov. Organizirala je in se udeležila različnih festivalov, izdala je nekaj knjig za otroke, ustvarila je muzikle, glasbene predstave za otroke in še ustvarja. Zadnji dve leti se je presenečena zazrla v svojo bogato zakladnico pesmi, več kot 200 pesmi za otroke in trije CD-ji glasbene poezije, ki jih je posebej zanjo napisal njen mož Lojze, ali pa jih je sama napisala. S ponosom je pripovedovala, kakšen užitek je bilo svoje delo predstaviti na odru. Izjemno jo navdihuje in veseli tudi animiranje z lutkami.

Romana Krajnčan že osem let zapored sodeluje z Muzejem v Tržiču, kjer skupaj pripravljajo glasbene večere. Njeno delo se pogosto prepleta z Lojzetovim.

Lojze Kranjčan je dirigent Big Banda RTV Slovenija že 30 let, skladatelj in pozavnist. V dopoldanskem času ustvarja na radijski postaji, v studiu 26, kjer imajo vaje in snemajo, popoldan pa dela aranžmaje, koncerti pa so zvečer. Rojen je bil v Prlekiji in njegov oče ga je naučil igrati na pozavno, mama pa na klavir. Bil je zelo dober matematik, a se je odločil za glasbeno pot. Eno leto je študiral v Grazu, kasneje pa Jazz na Berkeley College-u v Ameriki.

Glasbeniki imajo različne vloge in pri delu se seveda z ženo dopolnjujeta, Lojze ima »na čez«  aranžmaje, Romana pa interpretacijo. Skupaj sta z leti dobila recept, kaj je otrokom všeč. Glasba mora biti živa, ritmična, melodična, z dobro dikcijo, kar Romani z lepim glasom in interpretacijo odlično uspeva. Šla je med otroke in svojo glasbo je s tako srčnostjo predala naslednjim rodovom. Pesmi so kvalitetne tudi zaradi tekstov. Zavedata se, da prijetna in kvalitetna glasba dobro vpliva na razvoj otroških možganov. Romana je pomislila, kaj vse lahko otroke naučimo ob pesmicah. Ob glasbi spodbudimo otroško ustvarjanje, razmišljanje, lahko jih navdušimo za umivanje zobkov, naučimo jih šteti ali poimenovati prstke. Otroci so sproščeni, veseli in vedno spontano odreagirajo na glasbo.

Oba z Lojzetom se strinjata, da je igrati v živo, pred publiko, nekaj posebnega, neprecenljivega. Gre za pozitiven pretok energije, pravi privilegij, ker ti odpre nove dimenzije, kot ljubezen.

Romani je bila glasba položena že v zibelko. Njen oče je bil Marjan Ogrin, ki se je z ženo Ireno preselil v Tržič. Bil je skladatelj in legendarni trobentar, ki je sodeloval pri več ansamblih. Iz otroštva se zelo dobro spominja, kako je oče imel na gradu Neuhaus, v Tržiču koncert, na katerem je sodelovalo več glasbenikov in kot majhna punčka je na odru podarila, ob koncu koncerta šopek travniških rožic pevki Majdi Sepe.

 Romana je z glasbo pričela pri rosnih 15-ih letih, ko je zmagala na oddaji »Kar znaš, to veljaš!« Sodelovala je na Slovenski popevki in na Melodijah morja in sonca. Opazili so jo pri skupini 12 nadstropje in skupaj so posneli pesmi kot sta Anka kleptomanka in Manekenka. Z ansamblom Sibila je posnela znane Račke. Nato je oče ustanovil ansambel Rž, pisal je zelo lepe melodije in Romana je pela v tercetu. Veliko so gostovali v tujini. Marca 1985 je spoznala svojega moža Lojzeta in še isto leto, na božič sta se poročila. Pred magistratom jima je igral Big Band pod vodstvom Jožeta Privška. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Kristjan in Žigan. Po rojstvu sina Kristjana sta prišla na idejo, da bi skupaj napisala nekaj pesmi za otroški vrtec in tako se je pot nadaljevala.

Kristjan se je pri 5-ih letih začel učiti violončelo in kasneje pri 10-ih letih bobne. Žigan se je začel učiti igrati na inštrumente pri 3-4 letih in kasneje tudi na pozavno. Nato se je ob koncu osnovne šole odločil, da bo plesalec in se je bolj posvetil koreografiji, a se je kasneje vrnil k glasbi. Znan je video z naslovom Čarobni taksi, v katerem sodelujejo vsi štirje družinski člani in Žigan pleše sredi Tržiča.

Romana se že celo življenje uči od svojih in drugih otrok. Z Lojzetom imata dve vnukinji Eloro in Roso. Sinova sta izbrala partnerici, glasbenico in kostumografinjo iz Bolgarije in Češke, tako se odlično tako kulturno, jezikovno kot glasbeno dopolnjujejo.

S tehnologijo lahko praktično ustvarimo glasbo kar v dnevni sobi za računalnikom. Lojze osebno meni, da je s tem glasba nekaj izgubila. Slovenska ljudska glasba se je izvajala tako, da so vsi peli in igrali. Dandanes pa je glasba postala kot nek produkt na polici. Konkurenca je veliko večja, kvaliteta pa slabša in današnja glasba potrebuje preveč produkcije.

V Sloveniji pogrešata tedenske kolumne o jazz glasbi, o kvalitetni glasbi. Veliko koncertov gre mimo in poslušalci sploh ne poznajo vsega. Nekdo bi moral napisati anekdote, ki so se pripetile glasbenikom v Kranju, pravi Lojze, ker se bo zgodovina pozabila. Romana pa pogreša dobrega glasbenega kritika, ki bi znal ljudem približati kvalitetno glasbo in bi o njej kaj zapisal.

Osebno navijata za več različnih zvrsti glasbe. Za Lojzeta je dobra glasba tista, ki ga prevzame in ima nekaj v sebi. Tista, ki ga zapelje in pokaže, da lahko življenje ponudi veliko več. Po njegovem gre za pogled v čustvene sfere, saj mora glasba vsebovati tudi iskrena čustva in to publika začuti. Naj pa ne bi bila glasba le kot materialni svet, potem glasba postane revna in ohromi. Rad prisluhne starim melodijam, Stevie Wonderju in Joe Cockerju.

Oba sta enakega mnenja, da se je treba znati odklopiti od dela. Najraje smučata, a ker sta strastna zbiralca in vsak večer bralca knjig, nam je Romana zaupala, da najraje poseže po biografiji. Obožujeta tudi dobre gledališke predstave. Glasbo rada odklopita tudi za več dni, ko se podata na pohode. Bila sta že v Caminu in sta skupaj prehodila 300 km.

Ob koncu nam je Romana povedala nekaj o aktualni poučni ekološki predstavi, muziklu za otroke, o prijateljstvu in živalih, kjer na odru nastopa skupaj z igralcem Danijelom Malalanom. Rada pa bi izdala tudi knjigo z zgodbico in CD-jem, skupaj s pesmimi Ferija Lainščka.  Zaupala nam je še, da se obeta skupni koncert s Slovenskim mladinskim orkestrom in ukrajinskimi glasbeniki ter celo družino Krajnčan.