Peter Guček se je leta 2006 upokojil in rodil se je nov umetnik. Iz ročnega orodjarja se je prelevil v odličnega rezbarja. Rezbarski krožek v Trzinu, ga je usmerjal na novo življenjsko pot.

Tržič ima bogato in raznoliko gozdno bogastvo. V tem bogastvu je Peter Guček našel svoj hobi. Rezbarjenje je umetnostna obrt, ki pri Petru izhaja iz njegovih ročnih spretnosti. Ima izreden talent in navdušenost.  Vsaka podoba se najprej oblikuje v glavi, izhaja pa iz njegove duše. Ideje dobi v naravi. Še posebno  se prilagaja gozdnim koreninam, katerim doda ustrezen motiv, ki ohranja vse naravne oblike materiala in ustvarja usklajeno sožitje narave in njegove ustvarjalnosti. Še posebno ga navdušujejo lovski motivi, od živali pa jelen in konj.

Na vsakem koraku v njegovem toplem in mirnem domu, Pod slemenom 24 v Križah pri Tržiču, se srečamo z njegovimi deli. Reliefi, kipi, sklede, celo gobe in drugi sadeži so nastale z njegovim orodjem. V njegovih rokah les ponovno oživi, dobi nove umetniške vrednosti. Že več kot 100 različnih izdelkov so ustvarile njegove roke. Za zahtevnejše izdelke je potrebno tudi do dvesto ur dela. Vsak dan je po nekaj ur v svoji delavnici. Čas mu ni pomemben, zadovoljen je ko ustvari skulpturo takšno kakršno si je zamislil. Vsak izdelek dobi tudi kakor ob rojstvu svoje ime.

Na vprašanje katero ustvarjeno delo mu je najbolj pri srcu, se je globoko zamislil. Vsak izdelek je bil narejen z ljubeznijo in prav vsak mu je ostal v srcu. Na koncu se je le odločil za kip poročnega para, ki ga je podaril sinu za poročno darilo in jaslice, za katere je že izdelal 45 figur in jih še vedno dopolnjuje.

Peter Guček se ukvarja z rezbarstvom šele slabih 12 let, vendar njegova dela izdajajo vrhunske podobe, tako v izbiri motiva kot v kvaliteti izdelave. V teh letih je že sodeloval na 45 skupinskih razstavah v Sloveniji in  Avstriji. Pripravil je že tudi 18 samostojnih razstav.

Ko si človek po upokojitvi najde pravo zaposlitev, potem se odpre nov smisel življenja. Ni dolgočasja in slabe volje, Peter Guček si je našel svojo pot.

Zapisal: Lado Srečnik
Fotografije: Matjaž Guček