Odrasli se pogosto osredotočamo na to, kaj otrok zna, ali prepozna črke, šteje ali sledi navodilom, pri tem pa lahko spregledamo pomemben del njegovega vsakdana, ki poteka v ozadju.

Če otrok svojih čustev ne zna prepoznati ali izraziti, jih pogosto pokaže z jokom, umikom ali jezo. Prav zato ima vloga vzgojiteljev in celotnega vrtčevskega okolja velik pomen, saj otroku pomagamo, da čustva poimenuje, jih razume in se z njimi ustrezno sooča.

V vrtcu Mavrica Trebnje smo se v zadnjem obdobju v okviru strokovnih aktivov posebej posvetili prav čustveno-socialnemu razvoju otrok. V ospredju je bilo vprašanje, kako lahko v vsakdanjih situacijah še bolje podpiramo otroke pri prepoznavanju in izražanju čustev ter pri gradnji odnosov z vrstniki.

Otroci se v vrtcu vsak dan učijo skozi odnose, kako poslušati druge, kako izraziti svoje potrebe, kako sprejeti drugačnost in kako razumeti čustva vrstnikov. Vse to se dogaja spontano, skozi igro, pogovor in vodeno interakcijo z vzgojitelji.

To se kaže v povsem vsakdanjih, preprostih trenutkih: ko se otrok razveseli uspeha in ga prevzame navdušenje, ko poišče pomoč ob sporu, pove, da je žalosten ali se razburi, ker nekaj ni šlo po načrtu, ter ko se uči počakati na vrsto ali deliti igračo. Ob vsem tem razvija pomembne socialne in čustvene spretnosti.

Opaziti je, da otroci ob ustrezni podpori hitro napredujejo. Postajajo bolj empatični, bolj samozavestni in bolje razumejo svoja ter tuja čustva.

Čustveno-socialni razvoj tako ni le strokovni pojem, temveč vsakodnevna praksa, ki jo živimo v vrtcu – v drobnih, a zelo pomembnih trenutkih, ki otrokom pomagajo na poti v življenje.

Mateja Kladnik, pomočnica ravnateljice