V začetku februarja je bilo na domačiji pri Porletovih v Šahovcu praznično. Svoj 99. rojstni dan je praznovala mama Justina, rojena 7. februarja 1922 v Stranjah pri Dobrniču.

Rodila se je pri Brezarjevih kot 10. od 11 otrok. Pri treh letih je v delovni nesreči pri spravilu drv v gozdu izgubila očeta, zato je morala v rejo. Šla je k Štočkovim v Šahovc, kjer je bila teta zelo stroga in dela na kmetiji so morala biti vedno dobro opravljena.

Osnovno šolo je obiskovala v Dobrniču in nanjo ima lepe spomine. Najraje je imela petje in pravi, da je učitelj Alfonz Kopriva včasih rekel: »Otroci, bodite pridni, bomo zapeli.« Spominja se tudi drugih prijateljev iz svoje mladosti. Hudo ji je za vse, ki jih je vzela vojna vihra, in pravi, da upa, da se taki časi nikoli ne ponovijo, saj je bilo hudo. S ponosom pove, da se je leta 1943 udeležila 1. kongresa SPŽZ, ki je potekal v Dobrniču in doslej se je vsako leto udeležila proslave v spomin na ta dogodek. Pove tudi, da sta od delegatk iz Dobrniča živi le še ona in njena sestra.

Mladostniška leta je preživljala v Šahovcu in spomini na nedeljske popoldneve ji prikličejo nasmeh na lica. »Punce smo pele, fantje pa so igrali na orglice in imeli smo pravo veselico, kjer se je tudi plesalo. Naučila sem se polke in valčka,« doda. Svojega pokojnega moža Stanislava, ki je bil doma iz Tevč, je spoznala kar doma.

»S prijateljem Francetovim Tonetom sta prišla prekrivat pod in zagledal se je vame.« Pove, da je bil zelo dober »cimerman« znan daleč naokoli. Večino večjih streh in tudi nekaj manjših sta izdelala skupaj, tako v Dobrniču kot v bližnji okolici. »Bil je »zakej«. Tudi sode je znal dobro delati. Delo na kmetiji mu je pa tudi šlo od rok. In potem nisem nič več zbirala,« pove v smehu.

Leta 1951 sta se poročila in še isto leto se jima je rodil sin Stane, leta 1956 pa še Tone. Oba sta ostala v rojstni vasi. Starejši sin Stane je doma in z ženo Ivano poleg velike kmetije in dela na njej skrbita za mamo. S svojo družino pa je doma tudi njun sin oz. Ivanin vnuk Borut.

Vsak dan jo razveseljujeta njena pravnuka Lovro in Ana. Pravi, da sta zelo brihtna, pridna in, da imata polne roke dela, še posebno sedaj, ko je šola na daljavo. Rada se pogovarja, naredi kakšen krog po hiši in okoli nje, bere in gleda televizijo. Njen um je bister in za njena leta izjemno hiter. Pove tudi, da je že prejela prvo dozo cepiva proti covid-19 in upa, da je bolezen ne ujame.

Ima 4 vnuke, 4 pravnuke in osemmesečnega pra pra vnuka. Pod isto streho živita pravnuka Ana in Lovro, ki ju ima izjemno rada. Pohvali ju, da sta pridna, brihtna, da rada pojeta in hitro zapoje tudi sama:. »Pastirica kravce pase, ona ima svoje špase, pastirc pa prav, juhej, juhej, na planincah luštno je,« in se od srca nasmeji. 

Rada ima svoj dom, svoje domače, za katere pravi, da preveč delajo. Sama pogreša delo na polju, a pravi, da motiko lahko le še gleda. Vseeno pa ji pogled na obdelana polja ogreje srce. Pove tudi, da je bila na obisku pri sestri v Ameriki, a tam nikoli ne bi živela. »Dom je dom in tu mi je najlepše. Rada imam svoje domače, domačo vas in tudi vaščane. Vsak dan lahko občudujem naravo, poslušam petje ptic in uživam v lepotah, kakršnih Amerika nima.«

Ob njenem visokem jubileju ji je voščil tudi župan Alojzij Kastelic in ji zaželel zdravja. V želji, da se snidemo ob njeni 100-letnici, smo se poslovili od nje.

»Iskrene čestitke ob jubileju, ga. Justina, in na snidenje ob vaši 100-letnici!«

Mojca Smolič