Človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus) je naša najbolj znana jamska žival in tudi svojevrsten simbol slovenskega kras. Repata dvoživka z dolžino do 30 cm je največji jamski vretenčar na svetu. Je neotenična žival, kar pomeni, da še odrasel in spolno zrel osebek ohrani nekatere lastnosti ličink: zunanje škrge, škržne reže, značilno zgradbo kože in ostaja v vodi. Močeril ima zunanjo podobo jamskih živali: je skoraj brez kožnih barvil, oči so pokrnele, gobček je podaljšan in prisekan. Na življenje v podzemlju je biološko prilagojen: potreba po hrani je majhna, presnova je upočasnjena, ves razvoj počasen, število potomcev majhno, živi do 100 let.

Odkritje vrste. Po primerku iz Vira pri Stični jo je leta 1762 znanstveno opisal naravoslovec Joannes Antonius Scopoli, rudniški zdravnik v Idriji. Izjemno zanimanje za človeško ribico v svetovnem merilu so sprožile raziskave Karla von Schreibersa po letu 1801, ko je razkril nenavadno prilagoditve na življenje v temi. Živali za raziskave mu je iz izvirov pri Stični dostavljal znani naravoslovec in industrialec, baron Žiga Zois. Podatke o njeni razširjenosti na Kranjskem sta sredi 19. stoletja začela zbirati Franc Hochenwart in Henrik Freyer, sodelavca Deželnega muzeja v Ljubljani in na dolenjskem krasu zabeležila več najdišč. Poznavanje se je okrepilo v zadnjem obdobju s poglobljenimi jamarskimi raziskavami. Danes vemo, da je človeška ribica endemit dinarskega kras. Živi od porečja reke Soče pri Trstu, preko južne Slovenije in jugozahodne Hrvaške do reke Trebišnice v Hercegovini. V Sloveniji je znanih preko 300 najdišč, od teh pomemben delež na Dolenjskem. Genetske raziskave pri močerilu nakazujejo, da se je močeril razcepil na niz nekoliko različnih ras, morda pa celo vrst.

Človeška ribica v občini Trebnje. Ključni habitat človeške ribice v občinskem okviru je presihajoča Žibrščica na Dobrniškem polju,ki odvaja vodo iz vzhodne Suhe krajine proti tretjemu izviru Temenice v Luknji. Njeno pojavljanje v poplavni vodi, ki zalije Luške travnike pod Knežjo vasjo, je med domačini že dolgo znano, prav tako v Novakovi jami v pobočju nad njimi, ki je v tiku s podzemsko vodo. Voda iz Luških travnikov podzemno odteka v izvir Žibrščice pri Stranjah nad Dobrničem, kjer so bile živali odkrite ob sanaciji izvira leta 2008. Podzemski tok ponorne Žibrščice je dostopen le še v končnem Požiralniku  na Mišnicah, v katerem so bile človeške ribice opažene ob potapljanju leta 2015.

Naravnost presenetljiv podatek o opažanju pa je zabeležen za izvir Škauba pri Mačjem dolu, na otoku osamljenega krasa, vzhodno od zgornjega toka Temenice. Gre za na videz izolirano najdišče vrste, ki verjetno pripada stiški populaciji, čeprav je kar 10 km vzhodno od slavnega Virskega studenca. Najdbo je leta 1930 zabeležil v reviji Lovec domači župnik Ivan Šešelj, sicer tudi dober poznavalec narave. Domačin Brane Praznik ve povedat, da so po pripovedi očeta in deda, visoke vode še nekajkrat naplavile bele močerile iz podzemlja.

Človeška ribic in projekt »Voda - (iz)viri življenja«. Projekt poteka na območju občin Dolenjske Toplice (vodilni partner), Žužemberk, Ivančna Gorica in Trebnje združenih v LAS STIK. V vsaki lokalni skupnosti bomo izpostavili eno od lokalitet vrste, jo opremili z informativno tablo in vključili v Vodno pot, ki jih bo povezovala. Eden izmed ciljev projekta je tudi ocena stanja ogroženosti človeške ribice na obravnavanem območju. Na več najdiščih nas skrbi slaba kakovost podzemske vode, kar gotovo vpliva na vitalnost populacij ogrožen vrste, ki je še zlasti občutljive na nitrate, težke kovine in pesticide. Razširjenost vrste še ni povsem dognana. Da bi bila prizadevanja za njeno ohranitev čim bolj učinkovita, prosimo, da sporočite, kje in kdaj ste jo opazovali v naravi na andrej.hudoklin@zrsvn.si

Fotografija vrste: Foto: Prvo zabeleženo opažanje v Dolenjskih Toplicah sega v leto 1824. Foto. Slavko Polk.

Andrej Hudoklin, Zavod RS za varstvo narave