Trebanjci smo vas prvič spoznali kot kandidata na listi za zadnje županske volitve. Se nam lahko na kratko predstavite?

Res je. Pred volitvami sem bil večini popolnoma nepoznan. Prihajam iz delavsko kmečke družine iz Lokev pri Dobrniču in starševska vzgoja ter delo sta mi zarezali v dušo delavnost in vztrajnost. Sem poročen, imam dva krasna sinova, ki potrebujeta precej pozornosti in energije. Živimo v starejši hiši, ki jo z ženo počasi, a vztrajno sama adaptirava in ji dajeva dušo. 

Kakšna je vaša poklicna pot?

Po končani osnovni šoli sem se vpisal na lesarsko šolo v Novem mestu in se po končani tehnični izobrazbi vpisal na lesarsko fakulteto v Ljubljani. Že kot dijak in pozneje študent sem veliko delal, da sem lahko študiral in sledil svojim vrstnikom, saj mi starši niso mogli zagotoviti dovolj sredstev za izobraževanje. Opravljal sem razna dela; od gradbeništva do dela na žagi, med drugimi pa sem vozil tudi kamion. Po končanem študiju sem se zaposlil pri mizarju v Novem mestu, kjer sem delal v proizvodnji. Zaradi krize je podjetje odpuščalo delavce in med njimi tudi mene. Čez pol leta sem se zaposlil v podjetju, ki izdeluje in montira PVC stavbno pohištvo. Zopet sem se moral naučiti vse od začetka, vendar sem zaradi izjemnega zanimanja zelo lepo napredoval. A moje ambicije so bile večje in glede na mladost sem menil, da se lahko naučim še kaj več. Tako sem pred dvema letoma dal odpoved in se zaposlil v lesnem podjetju v Sevnici, kjer sedaj delam kot konstruktor (rišem delavniške načrte, izmere na objektih ipd.). Pripadnost podjetju in rast v sebi mi dajeta vedno novega elana za delo, ki ga imam rad. Z veseljem hodim v službo, kar pa je velik privilegij.

Zakaj ste se odločili, da boste kandidirali za župana? Ste si to že dlje časa želeli? 

V bistvu me je do tega nekako čisto nenamensko odneslo. Moj plan pred volitvami je bil samo kandidatura za občinskega svetnika. Ker prihajam iz največje slovenske stranke, ki je  v vsaki občini predlagala svojega kandidata za župana, so se na koncu odločili, da se predstavim jaz kot kandidat za župana občine Trebnje.

Je bil izid volitev pričakovan?

Izid volitev me je celo nekako presenetil. Glede na to, da me ljudje v okolju niso poznali, sem pričakoval zadnje mesto. Čeprav sem po tiho želel, da ne bi bil čisto zadnji. Drugače pa menim, da slabih 15 % ni slab rezultat za prvo kandidaturo, zato se vsakemu, ki mi je namenil glas, zahvaljujem in upam da ga ne razočaram.

Vi ste pod župansko funkcijo prevzeli pred pol leta. Kaj bi rekli, kakšni so »prvi vtisi« o delu podžupana? Je tako, kot ste pričakovali, težje, lažje?

Začel sem konec maja 2019. Če sem iskren, sploh nisem vedel kaj pričakovati. Ni lahko. Hitro sem moral zaplavati v te vode, katerih prej nisem bil vajen. Še manj javnega nastopanja, ki mi je nekaj časa res delalo težave. Poleg velike obremenjenosti v službi in doma pa mi predvsem primanjkuje časa. Tako za delo kot družino.

Kaj vam je pri tem delu najbolj všeč?

Spoznaš veliko novih ljudi in si blizu razvoju občine. Ravno tako spoznavaš povezanost in delovanje same Občine in lahko poveš tudi svoje mnenje. Poleg tega pa lažje svetuješ in po potrebi pomagaš tudi lokalnim skupnostim. Tako svojim kakor drugim.

Kaj pa kakšna negativna stran?

Kot sem že omenil, je meni mučno javno nastopanje, vendar se počasi privajam, prebijam led in kot pravijo, vaja dela mojstra.

Kakšne zadolžitve imate kot podžupan Trebnjega?

Delujem v odboru za kmetijstvo, gospodarstvo in družbene dejavnosti. Sem pa tudi član komisij za mladino, šport in kmetijstvo.

Kako ocenjujete sodelovanje z županom?

Menim, da je najino sodelovanje dobro, čeprav  se vedno ne strinjava povsem, a zato so vedno kompromisi, strpnost in konstruktivni pogovori.

Kako bo po vaše Občina pritegnila podjetja – potencialne investitorje – v industrijsko cono glede na to, da imajo sosednje občine tudi industrijske cone?

Če se ne motim, imamo nižjo ceno od bližnjih občin in tudi eno boljših lokacij na Dolenjskem. Dejstvo je tudi, da Trebnje raste v vseh pogledih. V gospodarstvu, ki posledično v občino prinaša nove investitorje in z njimi tudi nova delovna mesta, kar pa je pohvalno.

Katere panoge gospodarstva namerava Občina pritegniti v svoje okolje?

Stremeti je potrebno po dobro stoječih podjetjih, ki bodo s svojim pozitivnim poslovanjem lahko nudila nova delovna mesta in s tem odpirala vrata v boljši jutri tako lokalni skupnosti kot posameznikom. 

Kje kot podžupan vidite možne dodatne vire financiranja občinskega proračuna?

Vsi bi si želeli imeti več in boljša financiranja, kar je skoraj zagotovo nemogoče. Vedno obstajajo želje in realnost. Za evropska sredstva moraš zagotavljati lastna sredstva, katerih imamo v Trebnjem premalo, zato upamo lahko le na radodarnost države.

Kakšni so prihodnji izzivi za lokalne skupnosti na področju sociale, kulture, športa ...?

Potrebna je ureditev pločnikov in kolesarskih stez ter umiritev prometa v Trebnjem. Za šport po mojem mnenju že sedaj namenjamo veliko denarja, kar se tudi dobro vidi. Socialni problem pa vidim predvsem pri romski skupnosti. Sam sem mnenja, da ne smemo ljudem dajati ribe, marveč jih je potrebno naučiti ribo ujeti. Glede kulture pa sem mnenja, da se dogaja ogromno, vendar vidim, da zanimanje občanov na žalost ni pretirano veliko.

Kako ocenjujete delovanje občinskega sveta?

Včasih je kar pestro, kar je tudi prav, čeprav pestrost otežuje delo. A vendarle menim, da občinski svet dela dobro za vse občane. Vedno najdemo skupno rešitev, čeprav ni vsem po godu (kar tudi ne more biti), a šteje končen rezultat, predvsem pa zadovoljstvo občanov.

Kakšni so načrti za ta mandat? Kateri projekti bodo v ospredju?

Po mojem mnenju so prioritete ceste, predvsem povezava na bivšo H1, kar menim, da je skrajni čas, osnovna šola, za katero vemo, da ima sedanje kapacitete premajhne, kakor tudi čimprejšnje delovanje vrtca v Šentlovrencu. 

Nam lahko izdate, o kakšnih novih projektih v občini še razmišljate? 

Mislim, da so občani kar dobro seznanjeni z vsemi projekti, kar pa je tudi prav. Želimo si nov kulturni hram, ki bo po mojem mnenju dal mestu dušo kulture druženja, in pa parkirno hišo, ki bi lahko prometno razbremenila mesto. Nekaj so želje, drugo je realnost, vendar pa drži, da kjer je volja, je tudi pot.

Bi kako stvari, če bi vam bila dana možnost, spremenili oz. naredili drugače?

Tega je veliko; vsak bi nekaj naredil po svoje, a menim, da bi morali pri nekaterih zadevah biti malo bolj vztrajni in po domače povedano, tudi bolj tečni do države.

Kakšne so oz. bodo vaše prioritete v tem mandatnem obdobju?

Vedno se bom zavzemal za pridnega in delavnega občana. Nikakor pa ne mislim podpirati lenobe. Zavzemal se bom za dvig standardov v občini, tako da bo lahko vsak občan Trebnjega s ponosom povedal, od kod prihaja.

Kaj v Občini pogrešate?

Premalo denarja za vse, kar bi radi postorili in uredili, vendar je na žalost tako skoraj po vseh občinah.

Katera Občina je za vas navdih, zgled, vam daje vizijo?

Že Trebnje je lahko marsikomu za vzgled, vendar če bi moral izpostaviti neko občino, bi bila po moji presoji potem občina Grosuplje.

Je bilo v tem času podžupanovanja kdaj tako težko, da ste si mislili: »Le kaj mi je bilo tega treba?«

A seveda je bilo in zavedam se, da bo tudi še huje, vendar vem, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Vzgojen sem v krščanskem duhu in ko mi je težko, se vedno opiram na Boga, kar mi zelo pomaga. In veste, mi obračamo, Bog pa obrne.

Razmišljate o mestu župana. Boste morda na naslednjih volitvah kandidirali?

Razmišljam o tem, vendar vem, da biti župan ni lahko delo. Počasi se kalim in ko bom zrel za to, verjetno pride tudi do tega. Seveda pa to ni odvisno samo od mene in pot do tja je še dolga.

Mojca Smolič