Justina je na svet privekala 7. februarja pred 90 leti kot 10. od 11 otrok pri Brezarjevih v Stranjah pri Dobrniču. Usoda ji ni prizanašala, saj se je oče, ko je bila stara komaj 3 leta, smrtno ponesrečil pri delu v gozdu. Kmalu potem sta jo k sebi vzela stric in Štočkova teta iz Šahovca. Dela na kmetiji je bilo vedno dovolj. Teta je bila zelo stroga. Mama ji je dala velikokrat edini nasvet in tolažbo, ki jo je lahko, da naj potrpi. Le včasih je lahko kam šla. V šolo je rada hodila. Najbolj ji je bilo v veselje petje. Dobro se spominja, da je učitelj Alfonz Kopriva včasih rekel: »Bodite otroci pridni, bomo zapeli.« S svojo prijateljico Kristino Kotnik, ki jo zelo pogreša, sta tako zelo lepo peli. Spominja se tudi drugih prijateljev iz svoje mladosti. Žal ji je za vse, ki jih je že mlade vzela vojna vihra, in upa, da se taki težki časi ne bodo nikoli ponovili. Zelo je ponosna, da se je udeležila  1. kongresa SPŽZ, ki je 16. in 17. oktobra 1943 potekal v Dobrniču. Vsako leto se udeleži proslave v spomin na ta dogodek. Povedala je, da so od delegatk iz Dobrniča poleg nje ostale le še njena sestra Slavka Vidrih, Kristina Kotnik in Sabina Kužnik.

Svojega moža Stanislava, ki je bil doma iz Tevč, je spoznala kar doma, ko je kot »cimerman« prišel prekrivat  streho na podu. Bil ji je všeč, pa »kej je znal«, kajti na taki kmetiji je bil potreben nekdo, ki zna delati. Bil je odličen »cimerman« (krovec). Večini hiš v Dobrniški dolini in tudi drugje sta prav on in njegov prijatelj Francetov Tone postavila ali obnovila strehe. 

Poročila sta se leta 1951. Rodila sta se jima dva sinova, Stane in Tone. Oba sta ostala v svoji rojstni vasi in si tu ustvarila družini. Tone in žena Marjana sta si postavila dom le nekaj metrov stran. Njuna otroka Matej in Vesna sta bila lahko vsak dan pri njej. Starejši sin Stane je ostal doma. Poleg službe sta z ženo Ivano trdo delala še na kmetiji. Doma si je z ženo Suzano ustvaril svojo družino tudi njun sin Borut. Tako Justino razveseljujeta vsak dan njena pravnuka Lovro in Ana. Paziti ju ne more več. Se pa pride Lovro velikokrat k njej igrat. Nazadnje sta pela tisto o pastirici, ki žgance kuha.

Redko še najdemo tako sožitje štirih generacij pod isto streho. V svet je iz toplega gnezda odšel le vnuk Aleš. Z ženo Tanjo in otrokoma Urško in Jakom se velikokrat oglasijo.

Za rojstni dan so ji prišli voščit prav vsi. In vseh je bila neizmerno vesela.

Zelo je ponosna na svoje domače. Delavnost in pridnost sta z možem, ki je umrl pred 14 leti, s svojim zgledom prenesla na njih. Lansko leto je še lahko okopavala kolerabo na njivi, letos pa je ne bo mogla več, ker jo bolijo noge in roke. Če pa lahko kaj naredi, pa pomaga, čeprav ji domači pravijo, da ni treba. Najbolj bo pogrešala motiko. Bo pa počela kaj drugega. Čeprav težko hodi, gre vsak dan na sprehod. Rada gleda televizijo, še  rajši pa bere, ker pri branju si več zapomni. Vse aktualne stvari obnovi do potankosti. Pove, da sta ji za rojstni dan prišli voščit tudi predstavnici KORK-a Dobrnič, Francka Kužnik in Majda Pekolj.

Bila je tudi v Ameriki. Na obisku pri sestri. Pa pravi, da je najlepše doma, saj je najbolj vesela svojih domačih. Rada ima domačo vas in vaščane. Vsak dan na sprehodu občuduje naravo. Ob pogledu na lepo obdelana polja ji kar zaigra srce.

Iskrene čestitke ob jubileju. Ostanite zdravi in še na mnoga leta.

Lojzka Prpar, KS Dobrnič