Logo MojaObčina.si

Trebnje

DANES
8°C
-3°C
JUTRI
6°C
-3°C
912

Ciril Zlobec: Edino moje čustvo od predpubertete do sedaj je ljubezen

Za revijo Levstikova pot smo opravili tudi pogovor z akademikom Cirilom Zlobcem, pred leti tudi slavnostnim govornikom na cilju popotovanja po Levstikovi poti. Celoten pogovor z njim bo objavljen v reviji Levstikova pot, ki jo 12. novembra prejmejo udeleženci ob prijavi na jubilejnem 30. popotovanju. Z njim se je pogovarjal Luka Bregar in objavljamo del intervjuja.

Slovenci vas poznamo kot pesnika ljubezni. Zakaj ste pisali prav o zaljubljenosti, hrepenenju, usodni ljubezni, pa tudi o dvomu, žalosti in oddaljevanju?

Jaz sem prepričan in izkustveno opredeljujem svojo poezijo kot poezijo doživljajskega značaja. Pišem samo to, kar tudi dejansko jaz osebno doživim. Ker sem že tako visokih let, je edino čustvo, ki ga doživljam od »predpubertete« do sedaj – ljubezen. Neko obdobje se začne in neha, ker ga prerasteš, se spremeniš. Ljubezni pa ne pojmujem v tistem klasičnem načinu, kljub temu je zanimanje za moje zbirke veliko. V svetovni literaturi je večina poezije (Petrarca, Dante, pri nas Prešeren) osredotočena na en vidik in to je nesrečna oz. neizpolnjena ljubezen. Pri meni pa je to normalna, študentska, družinska ljubezen, pa tudi ljubezen kljub izgubi dveh otrok.

Torej vse vrste ljubezni oziroma ljubezenskih čustev, ki so nekako tudi filozofska, če o njih razmišljaš. Ugotoviš, da je življenje neizmerno odprto, zato ker sam ustvarjaš nekaj razpoloženjskega in to kar se preprosto zgodi. Moraš preprosto najti eno obliko sožitja, ki ti jo življenje prinese. Zato mojo zadnjo zbirko berejo ne samo zaradi ljubezni ampak, ker je v njej možno priti do dialoga bralec – pesnik. Oba doživljata, da se ljubezen ohlaja in ponovno pride. V našem času, ki ga živimo, je toliko sovraštva in negativnih čustev, da v moji zbirki vidite protest do družbe oz. družbenega razmišljanja.

Vaše osebno sporočilo pohodnikom, ki že 30 let premagujejo pot med Litijo in Čatežem?

To je izjemen pojav, da je takšna odzivnost med pohodniki, ki spoznavajo slovensko deželo, tako geološko kot tudi značaje pokrajin, ki še danes niso povsem povezane. Kot Kraševec sem tudi član društva, ki ga imamo Primorci tu na začasnem delu v Ljubljani (pisatelji, umetniki…). Najprej pripadaš družini, očetu in materi, nato narodu. Narod sam, če ni vrednot, ki bi ga povezovale, je razbit med seboj. Zato se počutimo samo Kraševca, samo Primorca, samo Štajerca, samo Dolenjca in si rečeš, »vse preziram, samo sebe ne«.

Jaz mislim, da je Levstik, ta odzivnost, da niso samo Dolenjci hodili na te pohode ampak, da hodijo ljudje iz cele Slovenije, izjemna. Ta enotnost oziroma skupnost, ki se veseli, da jim je lepo in govorijo o dobrem razpoloženju, ki vlada na tem pohodu. Jaz temu rečem laična beatifikacija, nekaj kar je lahko samo športen ali rekreativen pojav, ki se poveže v kreativno kontinuiteto in postane pomembna eksistencialna vrednota. Te elemente imajo pohodniški dnevi zagotovo v ljudeh, da postanejo del pozitivnega oddajanja in sprejemanja, saj niso prišli, da bi se prepirali, ampak povezovali in družili.

Vsebino revije lahko spremljate na naslovu http://levstik.si/?page_id=8

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!