ki navdušuje publiko povsod, kjer nastopi. Nase so opozorili s svojo dobrodelnostjo v mesecu decembru, ko so zbrali 930 eur in jih podarili skupnosti učencev OŠ Trebnje za učence iz finančno šibkejših družin.
Kako in na čigavo pobudo je nastal band “AGB”, kakšna je vaša zgodba?
Začetki segajo v leto 2012. Takrat smo nekajkrat malo »zafeštali«, zraven pa je bil tudi prišlek iz Gorenjske, Zdravko, ki dobro obvlada kitaro. Beseda je dala besedo in sva poskusila igrati skupaj.
Zakaj pravzaprav ime AGB band?
Tudi to ima svojo zgodbo. Najprej so prijatelji povedali, da sem pač AG band, ko se mi je pridružil Zdravko Ječnik, sva dodala B.
Kje ste imeli svoj prvi javni nastop?
Jeseni 2012 v pizzeriji Maxim, ki je istega leta odprla svoja vrata. Še dobro, da so na ta nastop prišli naši prijatelji, ki so pizzerijo napolnili. Potem pa so sledile bolj privatne zabave, ki so bile bolj za dušo kot za denar.
Kdo so člani AGB banda?
Na željo mojega prijatelja Romana, ki je takrat praznoval okroglo obletnico in je potreboval na svoji zabavi poleg naju še frajtonarico, se nama je pridružil harmonikaš, Matej Pekolj.
Kasneje tudi Fredi Pišek, ki je vodja klape Lavanda in je bil velika opora pri snemanju komada Zajedno.
Nanizali ste že nekaj uspehov, ali ste na katerega še posebej ponosni?
Težko bi rekel, da so to uspehi. V današnjih časih je že uspeh, da najdemo čas in se uspemo dobiti. Vsekakor pa smo ponosni na spot, ki si jih lahko ogledate na portalu You Tube, nastop na srečanju klap Slovenije v Hočah in pa seveda uspešen lanski koncert v Trebnjem.
Kakšni so bili odzivi po koncertu?
Koncert, ki smo ga imeli v novembru, je imel dobrodelno noto in nad obiskom smo bili presenečeni. Zbralo se je okoli 200 ljudi. Skupaj z obiskovalci smo zbrali 930 eur, ki smo jih podarili Skupnosti učencev OŠ Trebnje za pomoč učencem iz finančno šibkejših družin. Ob tej priliki bi se vsem skupaj še enkrat zahvalil za obisk in prispevke.
Kot debitanti ste v lanskem juniju nastopili na 5. Festivalu Klap Slovenije. Kakšna se vam je zdela ta izkušnja?
Ko je Fredi predlagal, da gremo na ta festival, sem bil izredno navdušen. A bolj kot se je bližal datum festivala, manj sem bil prepričan, da spadamo tja. Nastop v družbi znanih slovenskih klap pred 1500 ljudi je nekaj posebnega in nepozabnega. Zmagali nismo, bili pa smo ponosni na naš nastop in prelepo izkušnjo, ki je nepozabna.
Ali v letošnjem letu načrtujete kakšen festivalski nastop?
Za enkrat takega nastopa še ni v planu, se pa pri nas lahko vse zelo hitro spremeni, saj je šele začetek leta.
Kaj se vam zdi najpomembnejše, ko ste na odru?
Na odru je pomembno vse. Izgled, postavitev, ozvočenje in tudi tiste drobne malenkosti, ki jih obiskovalci ne opazijo. Najpomembnejši pa je pristen stik s publiko, saj ni dobrega žura brez njihovega sodelovanja.
Komu največkrat zaupate pisanje besedil in glasbe za vaše skladbe?
Težko bi rekel, da besedila zaupam komu pisat. Vesel sem, da nekateri zaupajo nam.
Besedila za skladbe Tajne iz Konobe, Zajedno in Pisme sa naše rive je napisal brat Marko. On piše besedila tudi za bolj uveljavljene glasbenike - Klape Kampanel in Kvatropirci. Besedilo za kultno Sinove cvička je napisal njegov sin Timo in je priredba Bajagove pesmi Ribareva kči. Ta je bila tudi prva, ki smo jo v sodelovanju z Žanom, Francijem, Mičotom posneli v studiu Mars.
Glasbo za Tajne iz konobe sem napisal sam, Zajedno je naša skupna, avtor glasbe Pisme sa naše rive pa je Franci Podbrežnik.
Posneli ste tudi nekaj spotov?
Studijsko smo posneli spot za Sinove cvička, Zajedno je bi posnet na »cover« nastopu v Celju, ostala dva pa smo snemali na Ugljanu in Posedarju.
S prijateljem Željanom iz Paga pa smo posneli pesmi in spote Mandre in Puše bura a vali od juga.
Razmišljate o lasti zgoščenki?
Želje seveda so, le še realizirati jih je potrebno. Morda se nam pa izide ob deseti obletnici banda.
Kaj se je zgodilo zabavnega in vam je ostalo v spominu v teh letih?
Kar veliko tako resnega kot zabavnega, a vsak spomin nosi svojo zgodbo. Od preigranih noči, lepih druženj, do policajev sredi noči, kateri mi je zaradi nekega pobega vrgel dokumente v avto, a me je malo kasneje ponovno ustavil in se mi opravičil za neljubi dogodek.
Kakšno vlogo ima glasba v vašem življenju glede na to, da vas spremlja že od malih nog?
Glasba je v moje življenje prišla po zaslugi očeta. »V glasbeno šolo pa moraš,« je dejal. Sam ni imel te priložnosti, zato jo je nudil nama z bratom. Najprej klarinet, to je bila očetova želja, nato še kitara, ki sem si jo želel sam. Vseeno pa je bila glasba druga izbira, takoj za športom.
Obstaja trema. S čim jo preganjate?
Trema? Kaj je to? Šala. Trema je vedno prisotna in ne vem, če je kdo, ki je nima. Res je, da izgine po parih pesmih in tako so ob določeni kilometrini nastopi vse lažji.
Kaj delajte člani banda, ko ne igrate. S čim se ukvarjate?
Zdravko je zelo uspešen zavarovalničar in skrben oče svojima 6-letnima dvojčkama. Matej je še študent in prostega časa nima, ker je njegova harmonika vedno z njim. Fredi je moderni skladiščnik in poleg Klape Lavanda skrbi tudi za gasilski naraščaj v Žalni, kjer je doma.
Jaz pa se ukvarjam s podjetništvom, ki posluje s tujino. Prosti čas, ki si ga najdem, ga večino pokoristim za potovanja, smučanje, morje in razne oglede tekem, saj sem vnet navijač.
Obstajajo kakšne anekdote iz zakulisja, da jih lahko delite z nami?
Kar nekaj jih je. Posrečeno je bilo snemanje spota za pesem Pisme sa naše rive, saj smo šli snemat dvakrat. Prvič z nami ni mogel režiser Timo in smo se odločili, da to lahko naredimo tudi brez njega, a je bilo na žalost vse neuporabno. Potrebovali smo ponovno še en vikend in da smo dobili uporaben material.
Kakšni so načrti v prihodnje?
Dolgoročnih načrtov ne delamo. Upam, da nam letos uspe posneti skladbo ali dve ali zopet kakšen nov spot. Pustite se presenetiti.
Bi še kaj dodali?
V Trebnjem imamo kar nekaj aktivnih skupin in društev, ki imajo kaj pokazati. Žal pa za to nimamo primernega prostora. Ob vsaki prireditvi vidimo, kako zelo Trebnje potrebuje nov kulturni dom, ki je eden od pogojev za razvoj kulture v naši Občini.
Pa srečno letos.
Mojca Smolič
