Velikonočni pohod

Tradicija narekuje, da prvi dan po veliki noči, na velikonočni ponedeljek, obiščemo sorodnike, prijatelje, naše bližnje. Takrat pravimo, da gremo v Emavs. Taborske planince in pohodnike pa »pot v Emavs« že dolga leta vodi v Marija Reko. Nič drugače ni bilo letos. Sončno, a mrzlo jutro nas je že zgodaj motiviralo, da se nas je izpred kmetijske zadruge proti preboldski izletniški točki odpravilo blizu 50.

Znana pot nas je gnala mimo pokopališča in domačije Ribarjevih, kmalu pa je asfalt pod našimi nogami zamenjala gozdna cesta. Tu se je kolona pohodnikov že podaljšala, saj je vsak stopal v svojem tempu. Od Štajnarjevih se nam je odprl eden izmed najlepših pogledov proti taborskim vasicam in Savinjski dolini, kar jih naša občina ponuja. Po kratkem postanku smo se namenili naprej mimo Kališkovih, vse do domačije Kisovar. Tu nam odprtost in gostoljubnost gospodarja Jurija vedno postreže s kakšnim priboljškom iz domače kleti, za popolno presenečenje pa so poskrbele drobne, a vztrajne snežinke z vetrom. Pogled proti cerkvici sv. Miklavža nam je v spomin priklical pravo snežno pravljico, ki se je nadaljevala tudi po ozki gozdni potki po hribu do Čerena. Na makadamski cesti, ki povezuje Marija Reko z našim Miklavžem, nas je zopet spremljalo sonce in tudi zavetrje je bilo dobrodošlo. Tako je bilo vse do Doma pod Reško planino, kjer nas je prijazno sprejel dolgoletni oskrbnik g. Pišek. Izpraznili smo nahrbtnike in pomalicali velikonočni »žegen«, ki smo ga s seboj prinesli iz doline, zadišala pa nam je tudi ponudba oskrbnika. Po klepetu in počitku je že bil čas, da se odpravimo proti domu. A ko smo pustili planinski dom le nekaj metrov za seboj, se je nad nami ustvarila mrzla snežna nevihta z zavijanjem vetra, ki je ostro bril naše obraze. Mrzlično smo brskali za kapami in rokavicami, ki jih običajno »za vsak slučaj« spravimo v najbolj težko dostopen žep v nahrbtniku. Eni so se neustrašno spopadli s snegom in šli naprej, spet drugi pa so poiskali kanček zavetja blizu marijareške cerkve in mraz odganjali s požirkom namočenih domačih zelišč in dišavnic. Krenili smo naprej, ko pa se je pot prevesila proti dolini, se nas je nekaj odločilo za novo, nekaterim še neznano pot proti zdaj zapuščeni hribovski kmetiji Zibmoharjevih ženičk. Tu se je cesta zožila v pot po pretežno bukovem gozdu. Na vrhu smo krenili desno, se spustili in pri Škrabarjevi domačiji uživali v razgledu proti Taboru. Naš pohod smo nadaljevali proti dolini in kmalu smo zavili desno ter tako zaobšli Štrukljev grič z lovsko kočo. Spustili smo se proti travniku, kjer je nekdaj stala stara Matejčeva hiša in šli še nižje do Ramšakovih. Tu sta nas gospodarja Magda in Jani postregla z domačimi dobrotami in kavo. Po le nekaj prehojenih korakih stran od kmetije Ramšak nam je vreme spet natreslo nekaj snežink, opazovali pa smo lahko tudi megle, ki so se vlekle po hribih, ki smo jih ravno prehodili. Vrnili smo se po gozdu in pri kmetijski zadrugi, kjer smo našo planinsko smer začeli, tudi končali.