Se še spomnite, kako uspešni ste bili kot otroci? Vsak dan ste raziskovali, se učili in spoznavali nove stvari. Ves čas ste napredovali. To je naravni proces odraščanja. Otroci lahko v vrtec vstopijo že z 11. meseci, kar pomeni, da veliko najzgodnejših razvojnih korakov usvajajo ravno v prvem letu bivanja v vrtcu. Ko se privadijo na vrtec in vzgojiteljice (ko mine t.i. uvajalna kriza), se začne prilagajanje na življenje v skupini ter razvijanje lastnih telesnih spretnosti in socialnih veščin.

        Vrtec otrokom ponuja doživljajsko zelo bogato okolje, ki od njih zahteva skorajda neprestano aktivnost ter osredotočenost, kar pa majhnega otroka hitro utrudi. Zato morajo ob prihodu v vrtec sprva okrepiti svojo fizično vzdržljivost ter urediti spalni ritem. Od prvega dne otroci pridobivajo na svoji samostojnosti; pri hranjenju, spanju, odvajanju od pleničk in dude, spontani igri ter skrbi zase. Pomembno je, da jim omogočimo aktivno vključenost v dejavnosti, ki se tičejo njihovega osebnega razvoja; kar pomeni, da odrasli ne delamo stvari namesto otroka, če opazimo, da nekaj želi ali že zmore opraviti sam. Veselimo se z njim in mu postopno dodajajmo zahtevnejše naloge. Pri najmlajših je pomembno, da je navodilo preprosto ter namenjeno izvedbi le ene dejavnosti naenkrat. Korak za korak napredujejo tudi na gibalnem področju. Utrjujejo svoje gibalne vzorce in iščejo nove gibalne rešitve. Vzporedno poteka še usvajanje dnevne rutine, spoznavanje članov skupine ter raziskovanje prostora v katerem bivajo. Ko se začetno vznemirjenje umiri in se povečata sproščenost ter zaupanje, začne otrok vzpostavljati prve kontakte s svojimi sovrstniki. V prvi starostni skupini je otrok vsakodnevno v interakciji z vsaj dvema odraslima osebama ter trinajstimi drugimi otroki. Prav tako se v vrtcu srečuje tudi z določenimi omejitvami, tako prostorskimi kot tudi s pravili v skupini. Da lahko majhen otrok vse to predela in ponotranji, potrebuje čas, pozitivno vodstvo s strani odraslega ter veliko konkretnih izkušenj iz katerih se lahko uči.

        Najboljša igrača je nekdo, ki se na tleh igra z otrokom. In najboljša učiteljica je izkušnja. Če bo otrok lahko varno preizkušal, ob čim manj vsiljivem vodenju odraslega, se bo naučil največ. Včasih moramo opazovati tudi od daleč, da se otrok uči iz naravnih posledic svojih dejanj. Vzgajati pomeni presojati in razmišljati o sebi in svojih dejanjih, ki jih prenašamo naprej. Otroci nas posnemajo. Bodimo jim dober zgled.

Zapisala: Sabina Sterle, dipl. vzg.