V torek je prišel na sprehod po Javorski energijski in učni poti par iz Ljubljane. Oba sta bila vidno navdušena z videnim in slišanim na in ob poti.
Ob prihodu sta me vprašala, kakšni ljudje živijo v teh krajih ter pohvalila čebelarja pod Osrenco, ki jima je ponudil odlično medico. Začudeno sem ju pogledal in vrnil vprašanje: zakaj?  Preko Ivančne gorice sta prišla in parkirala pri bivši Osnovni šoli na Javorju. Mimo Gasilskega doma sta se nato odpravila na Osrenco in po krožni poti prišla do Jeup. Rekla sta, da je res žalostno, da so na Osrenci razmetali klopi in mize ter potrgali neki zvezek. Dejal sem jima, da povsod živijo dobri in manj dobri ljudje in da so bili na delu manj dobri.
Po prijetnem obisku sem moral na ogled Osrence ter tam napravil nekaj slik. S stolpa so bili čudoviti razgledi na Kamniške Alpe, Karavanke, Julijce, Snežnik in bližnje kraje.

Ko je bil podan predlog za vpisno knjigo in je bilo to udejanjeno, sem dejal našim članom, da ne bo minil teden, ko bo vse uničeno. Niso mi verjeli.  Priznam, zmotil sem se za nekaj tednov. 
Ponosem sem, da se je v knjigi zbralo lepo število vpisov obiskovalcev iz mnogih krajev in mest . Predvsem tistih iz Javorja in bližnje okolice sem vesel. Razvoja, dobrih misli, dejanj, ni moč ustaviti.