Se Slovenci dovolj odločno bojujemo za slovenski jezik in kulturno samoohranitev? Znamo dovolj ceniti svoj jezik?

Levstik je bil prepričan, da je jezik eden najvažnejših znakov narodnosti, da je močan izraz narodove samobitnosti in merilo kulture naroda. Težko bi trdili, da se bojujemo za trdnost in pokončnost slovenskega jezika. Kapital in politika sta z globalizacijo na poti osvajanja in merjenja moči dosegla cilj popolne nadrejenosti nad jezikom in celo njegove »okupacije«. V podjetjih, hotelih, bankah, kjer so večinski lastnik tujci, se govori in piše v jeziku lastnika. Če hočemo uveljavljati slovenski jezik v institucijah združene Evrope, ga seveda lahko, vendar je potrebno te prevode in prevajanja »plačati«. Tako postajamo že v izhodiščih nekonkurenčni. Izrazoslovja blagovnih znamk, komercialnih izrazov, novih kombiniranih besed, ki so bolj popačenke kot pa izvirna razumljiva beseda, se uveljavljajo že od predšolske mladine navzgor. Praktično nastajajo neke nove govorne skupine. Namesto boja je vse bolj prisotna brezbrižnost.

Franc Ekar je leta 1956 vstopil v planinsko organizacijo. V letu 1963 je bil prvič izvoljen za načelnika Alpinističnega odseka Kranj in leta 1973 za predsednika Planinskega društva Kranj (1973 - 2011). V tem obdobju je z vrhunskimi plezalnimi vzponi zašel med takratne vrhunske alpiniste in si pridobil vrhunski športni status. Od leta 2001 do maja 2010 je bil predsednik Planinske zveze Slovenije. Pred tem dva mandata podpredsednik PZS. V istem obdobju je bil član IO OKS in en mandat prvi podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Bil je član sveta Športne fundacije Slovenije in član sveta Triglavskega narodnega parka. Bil pa je tudi slavnostni govornik na cilju enega izmed popotovanj po Levstikovi poti.

Celoten pogovor bo objavljen v letošnji reviji Levstikova pot, ki izide 12. novembra 2016 in jo prejmejo udeleženci jubilejnega popotovanja po Levstikovi poti ob prijavi na startu.