Boris je skupino vodil po lahki markirani poti do planinskega doma na Mrzlici (1093 m). Noč je bila jasna, tako da smo lahko pogledali v nebo h zvezdam, vendar luna ni bila dovolj močna, da bi lahko hodili tudi brez prižganih lučk. Pot je bila suha, sprva po gozdu, kasneje po cesti. Višje po poti pa se nam je odprl razgled najprej na Savinjsko dolino, malo kasneje pa tudi na Zasavje s Trbovljami. Nočni pohodi imajo res poseben čar, ko gledaš tiste množice drobnih luči tudi v dolinah in po pobočjih okoliških hribov. Spremljal nas je veter, vsekakor je ime za naš cilj - Mrzlica - verjetno tudi zato zelo primerno.
Pri koči je bilo seveda že veselo planinsko razpoloženje. Pridobili smo žige pohoda, se namestili v koči, da smo lahko popili čaj, malo prigriznili in uživali v druženju s pohodniki. Ujeli smo čas, ko je bil ob koči nekaj minutni ognjemet. Zelo racionalno izveden in prav je tako. Pomembneje je bilo, da smo se srečali z dobrim možem Miklavžem in njegovim spremstvom - Parkljem, zvezdicami. Ženske smo se z veseljem fotografirale tako z Miklavžem kot tudi s Parkljem. Oba sta nas tudi obdarila , ker vesta , da vsi zelo radi in zelo pogosto hodimo v planine.
Po dobri uri druženja pri koči smo se odpravili v dolino. Boris je tempo hoje prilagodil tako, da smo se lahko med hojo pogovarjali, fotografirali nočne razglede. V Slovenj Gradec smo se pripeljali v poznih večernih urah. Pohod nas ni pretirano utrudil, bili pa smo veseli, da smo dobro hodili, se družili in planinci iz dveh sosednjih planinskih društev preživeli res prijeten večer.
Pripravila: Marjeta Škorja
vodnica PD Slovenj Gradec