Pilota Koroškega aerokluba Avgust Potušek in Aleš Fink sta že večer prej pripravila jadralni letali DG 808 C in DG 300 in si zagotovila zgodnji vzlet ob sončnem vzhodu. Prav tako se je pripravila  zemeljska ekipa Milan Hribernik in pilot vlečnega letala Jože Černič.

Napovedana naloga je bila 1000 kilometrski prelet. To je prelet o katerem so se v aeroklubu pogovarjali in sanjali že vsaj od aprila 1996, ko je prvih slovenskih 1000 km preletel s slovenjgraškega letališča Boštjan Pristavec, član Alpskega letalskega Centra Lesce.

Oblačno jutro

Ob prihodu na letališče je bilo jutranje nebo nad Slovenj Gradcem pokrito z nizko oblačnostjo in ni omogočalo vzleta ob sončnem vzhodu. Tako je bilo potrebno počakati, da se oblačnost umakne. Čakajoč na izboljšanje vremena so ob jutranjih kavi pokramljali o svežih vremenskih podatkih, predvsem na območju Pece in Celovške kotline, kjer je bila predvidena začetna kateta preleta. Nizka oblačnost je vztrajala tudi tam.  Dodatne informacije so pridobili po jutranjem posvetu z ekipama iz Cela in Lesc, kjer so se prav tako pripravljali na jutranji vzlet.  

Vzlet na Uršljo Goro

Naposled težko pričakovani start ob 8. uri in 6 minut in vzlet na Uršljo goro. Prvi je poletel Aleš Fink, takoj za njim še Avgust Potušek. Na pobočju Uršlje gore so ju pričakali štirje celjski piloti, ki so zaradi boljšega vremena na celjskem letališču vzleteli prej.

Negotov start  z Uršlje gore je obdal pilote z mešanimi občutki, saj je nad Pliberškim poljem še vedno vztrajala nizka oblačnost in je bil morebitni zasilni pristanek v okolici Pliberka nemogoč. Dodatno je oblak zakrival vrh Pece, tako, da je bila edina možnost za iskanje dviganja na severnem pobočju na privetrni  strani. To so potrjevale tudi prve informacije celjskih pilotov, ki so bili nekaj kilometrov spredaj.

Nadaljevanje proti zahodu je potekalo po južni strani celovške kotline prek Obirja, mimo Borovelj, Golice in Kepe.  Časovni načrt se je izhajal in ob  9:45 se je prelet nadaljeval v Ziljsko dolino.  Preskok doline je bilo potrebno izpeljati s tromeje (Slovenja, Avstrija, Italija), ki predstavlja konec uporabnega  grebena ob severnem vetru,  zelo previdno in z rezervo višine, saj podatka o moči vetra v Ziljski dolini piloti  niso imeli. Na tromeji sta se naša pilota odločila za ločeni poti:  Aleš za južni greben Ziljske doline,  Avgust pa za severni greben, kar je bila pri tej moči severnega vetra in turbulence zelo pogumna odločitev.  

Preskok  na južno stran doline se je izkazal za neverjetno elegantnega, zato je lahko Aleš pospešil ritem in nadaljeval let po Karnijskih Alpah mimo Nassfelda - Mokrin, proti dolini Lesachtal, ki je na južni strani Lienzer Dolomitov. Pred vstopom v dolino Lesachtal je ujel valovno dviganje, ki ga je poneslo na višino 3400 metrov. Oblačnost se je v predvideni smeri leta zgostila, zato je valovno dviganje zapustil in nadaljeval s pobočnim letenjem po južnih grebenih. Ti so ob severnem vetru v zavetrju Lienzer Dolomitov, zato je bilo potrebno nadaljevati z malo več rezerve v višini. Jadral je naprej  vse do Silliana, kjer se je zaradi snežnih ploh obrnil nazaj proti vzhodu.

Borba z naravo v zraku

Avgust je med tem na severni strani Ziljske doline v  javljal močno turbulenco in s tem povezane težave. Zaradi tega je njegov let potekal malo počasneje, vse dokler se ni  na začetku grebena Lienzer Dolomitov odločil, da nadaljuje let na južni strani Ziljske doline. Preskok doline je bi zelo adrenalinski, saj je za 10 kilometrov preletene razdalje porabil  veliko višine. Znašel se je na samo 700 metrov nad dolino na južnem grebenu nad krajem Koetchach, kar je pomenilo, da je bil v tej vremenski situaciji zasilni pristanek oddaljen le nekaj minut. Ampak izkušen pilot je našel  dviganje, ki ga je poneslo na 2600 metrov višine za nadaljevanje  svojega leta.

Aleš je med tem časom že jadral proti vzhodu in ujel zelo dober interval, saj je za razdaljo Ojstrnik Peca – Ojstrnik, ki znaša 200 km potreboval le eno uro in petdeset minut,  s povprečno hitrostjo 119 km/h. Vreme se je v tem delu dneva  razvilo v  kombinacijo vetra in termike, ki je imelo samo eno slabost: turbulenca je na trenutke močno preizkušala konstrukcijo jadralnih letal.

V tem plesu vetra in termike je narava poskrbela za čudovite vizualne efekte, saj so se snežne grive  vile več deset metrov nad pobočji gora. Energija, ki se sprošča pri hitrosti vetra 100 km/h je res neverjetna.

Ponoven vstop v dolino Lesachtal, je postregel z novim presenečenjem, saj je veter delno obrnil smer in je pihal iz bolj  severo-zahodne smeri po dolini. Termika je bile še močneje raztrgana kot prej, precej več je bilo tudi rotorjev, zato je bilo potrebno nadaljevati previdneje. Kako zahtevne so bile v tem trenutku razmere priča zgodba dveh celjskih pilotov Tonija Šibanca in Uroša Krašovica, ki sta se znašla v istem rotornem dviganju, na enaki višini, v istem trenutku. Eden je dviganje ujel, drugi, ki je bil  v neposredni bližini  pa ne, zato se  je moral zaradi hitre izgube višine vrniti po dolini nazaj. Spuščanje zraka je presegalo 10m/s, v zelo kratkem času je izgubil 1000 metrov in se znašel samo 400 metrov nad dolino.

V tem času je v dolino priletel tudi Avgust. Aleševa informacija o spremembi in trenutni vremenski situaciji je prišla žal prepozno, tako da je Avgust v tem delu prav tako izgubil zelo hitro, zelo veliko višine in se podobno kot prej Uroš, znašel nizko nad dolino. Zopet izziv za izkušenega pilota, ki se je suvereno izvlekel iz ne ravno »enostavne« situacije.

V naslednjih urah sta se oba  trudila obdržati kar se da visoko hitrost, ter se na ta način držati znotraj urnika, ki je še omogočal končanje zadanega podviga 1000 km.

Nazaj domov

Prelet je potekal nazaj do mariborskega Pohorja, kjer je Aleš obrnil točko severno od Rogle. Avgust je nadaljeval do Areha. Sledil je preskok Mislinjske dolina nazaj na Uršljo goro, kjer je  ob 17. uri že postajalo jasno, da se želena naloga izhaja. Po devetih urah letenja v strupenem mrazu in močnem vetru sta oba pilota že čutila utrujenost, tako, da je bilo v sklepnem delu leta potrebno paziti tudi na pasti, ki jih utrujenost prinaša tudi najbolj izkušenim letalcem.

Tako sta z vso vnemo, po svojih najboljših močeh let  nadaljevala, Aleš do  Korenskega sedla oziroma Avgust do Kepe. Zadnja kateta je potekala mirno in brez presenečenj. Zavedanje, da je prelet uspešen, je pilotoma risal na obraz velik nasmeh.

Aleš je na preletu nazaj  čez Peco proti letališču  z veseljem opazoval kako se na Oudiju (navigacijskem instrumentu)  kilometri pomikali proti tisoč. Avgust je med tem po radijski zvezi že javil ekipi na zemlji o poteku preleta, kar je vsem nedvomno dvignilo razpoloženje.

Na 999 kilometru  in v trenutku, ko je letel čez slovenjgraško letališče,  je Aleša na mobilnik poklical klubski kolega Igor Krištofelc, ki ga je zanimalo letenje in dogajanje v zraku tisti dan. Zadovoljno in  z veseljem  mu je pojasnil, da se je številka kilometra ravnokar obrnila nad 1000.  Sledila je prva čestitka in veliko smeha.

Pristanek na domačem letališču je za jadralnega pilota po preletu vedno največja nagrada, čeprav le ta  zaradi sunkov vetra tokrat ni bil običajen. Medtem  se je na ploščadi letališča pred hangarjem  že zbrala skupina  članov Koroškega aerokluba s predsednikom aerokluba Danijem Kotnikom, ki so prešerno pozdravili oba premražena  pilota.

Končna statistika  preletov:

Aleš Fink:              trajanje leta 11 ur in 7,5 minute, preletenih 1016 km, povprečna hitrost 92,67 km/h

Avgust Potušek:   trajanje leta 10 ur in 21,5 minut, preletenih 936 km, povprečna hitrost 91,89 km/h

Ta dan sta to bila 3. in 10. prelet v Sloveniji, ter 9. in 22. v Evropi.  Letališče  Slovenj Gradec ima tako potrjeno izvrstno lego za jadralne dosežke.

Zgodovinski dan za jadralne letalce 

14. maj  2014 je bil označen za zgodovinski dan  v slovenskem jadralnem letenju predvsem zaradi množice uspehov slovenskih jadralnih pilotov.  1000 kilometrska razdalja je bila preletena kar šestkrat, štirikrat v Celju, enkrat iz Lesc in enkrat iz Slovenj Gradca. Dodatno so piloti odleteli še enkrat 992 kilometrov iz Ptuja, ter dvakrat prek 800 kilometrov iz Maribora. Pokazali so se tudi zelo pozitivni učinki medklubskega sodelovanja, saj v zraku nihče ni skoparil s koristnimi informacijami.