Še preden so nas obsijali prvi jutranji žarki, smo se vkrcali na koraturjev avtobus. Pot do Velikih Lašč je  dolga. S seboj smo popeljali še sovrstnike iz Šmiklavža in Mislinje. V avtobusu je vladalo nekam napeto razpoloženje, saj državno tekmovanje res ni vsak dan.  Vožnja je hitro minila in že so nas sprejeli prijazni gostitelji iz osnovne šole Primoža Trubarja. Kar okrog 500 se nas je nabralo iz vseh krajev naše male deželice na sončni strani Alp.  Najprej prijava, pa vmes še zajtrk in pozdravni nagovori prirediteljev in organizatorjev. Nato pa se je pričelo zares.  Razporedili smo se po učilnicah in pričeli  prelivati svoje čebelarsko znanje na testne pole.  Za reševanje testov je bila sicer ena sama šolska ura, vendar dovolj, da smo pokazali vse kar znamo. Še kar nam je šlo, smo ugotovili na koncu, na uradne rezultate smo morali pa še počakati.  Po kosilu smo se odpravili v rojstni kraj Primoža Trubarja.  Ogledali smo si njegovo domačijo in prijazni domačini so nam pokazali, kje je mladi Primož preživljal svojo mladost. Tu je bilo dovolj časa za razgibavanje, pa še s sladkimi korneti smo se ohladili. Kar prehitro je minila ta urica sprostitve in že smo hiteli nazaj na zaključno svečanost in razglasitev rezultatov. Vsi smo se zbrali v telovadnici, kjer smo poslušali pozdrave župana, pa predsednika ČZS Noč Boštjana, pa uživali ob kulturnem programu, ki so ga pripravili učenci šole. Nestrpno smo pa pričakovali tisto zadnjo točko sporeda, to je razglasitev rezultatov, s katerimi smo bili zelo zadovoljni.

Na poti domov smo se ustavili še na Trojanah, kjer je krofov skoraj zmanjkalo, tako smo se jih najedli. Z njimi nas je počastilo domače Čebelarsko društvo Slovenj Gradec- Mislinja in tako dalo priznanje našemu celoletnemu delu.

V Mislinjski dolini se tako razvija nov rod čebelarjev, ki bo skrbel za našo čebelico, kranjsko sivko.

Mentorja čebelarskega krožka: Olga in Janez Bauer