Logo MojaObčina.si
JUTRI
10°C
3°C
PET.
14°C
1°C
Oceni objavo

Čipke so »doma« tudi na Drugi OŠ Slovenj Gradec

Nekaj bucik... ne veliko in že so tukaj zvezde, vrtnice, palme, prepletena mreža ... pa vendar je vse skupaj samo sukanec, samo malo belega sukanca". Tako je Paul Spaak definiral stoletja staro umetnost čipk.
Že takoj na začetku naj povem, da ločimo dve glavni vrsti čipke: šivano in klekljano. Obe tehniki pa temeljita na kombinaciji različnih vbodov, šivov oziroma zasukov, vozlov in prepletov niti. Prav tako običajno obe potrebujeta vnaprej narisan vzorec, po katerem se čipka izdeluje.

Klekljana čipka je tkanina narejena s prepletanjem in vozlanjem niti, napetih okoli bucik, zapičenih v blazino. Niti so pri tem navite na klekljne. Debelina niti ter število uporabljenih klekeljnov pa je odvisna od oblike vzorca, ki ga izdelujemo.

Zgodovina klekljane čipke

Na začetku so ljudje uporabljali prste kot pripomoček, s katerim so prepletali šibje in vrvi, in tako ustvarjali mreže in tkanine. Egipčanski hieroglifi prikazujejo, kako ribiči spletajo in vozlajo vrvi v mreže. Med izkopavanji v Antineji in Memphisu so odkrili mumije opremljeno z opravo okrašeno z šivanimi vzorci. Med ostalimi predmeti, najdenimi v sarkofagih pa so bili tudi motki s sukancem. V starem Rimu je mlada žena cesarja Claudiusa nosila obleko, narejeno iz zlate mreže.

Tehnike vozlanja, prepletanja in šivanja so postajale vse bolj prefinjene in so tako pripeljale do najfinejšega izdelka - čipke.

V drugi polovici 16. stoletja je čipka, ki je začela svojo pot kot okras uporabnim predmetom, postala modni predmet in razpoznavni znak dvora in visoke družbe. Tako je zgubila vsakršno uporabno vrednost razen seveda da je krasila, poudarjala in ločevala višje sloje, ki so jo nosili.

Kako je čipka prišla v Slovenijo, je težko reči. Vsekakor pa njeni začetki segajo nekako v 16. stoletje. Sprva so jo poznali in uporabljali le na gradovih in v samostanih ter cerkvah. O čipkaricah piše že Valvazor in sicer naj bi bile iz Ljubljane in naj bi izdelovale nizozemske in beneške čipke.

Najbolj znane pri nas so seveda idrijske čipke. V Idrijo naj bi prišle skupaj z ženami čeških rudarjev, ki so prihajali na delo v idrijski rudnik. Čipkarstvo se je nato vedno bolj širilo tako v Ljubljani kot v Idriji in je nato zajelo še Cerkljansko, pa področje okoli Trnovskega gozda, kasneje pa tudi Selško in Poljansko dolino ter Škofjo Loko. Svoj vrhunec je doživelo pred prvo svetovno vojno, nato pa je zanimanje zanj začelo upadati. Danes je čipkarstvo prisotno po celi Sloveniji. Na Koroško je »prinesla« čipke ga. Marija Apohal, pred več kot dvajsetimi leti. 

V zadnjem času izbirajo učenci zadnje triade v osnovni šoli predmete, ki so jim blizu, oz. jih njihova vsebina pritegne. Predmeti so razdeljeni v družboslovne in naravoslovne.

 

Letos prvič lahko učenci na Drugi OŠ Slovenj Gradec izberejo predmet« Osnovne tehnike klekljanja«. Prijavilo se je 11 učenk, ki v svoje delo vlagajo veliko truda, potrpežljivosti in natančnosti. Že kmalu so ugotovile, da klekljanje sploh ni tako enostavno, ampak,  kjer je volja je pot. S pomočjo učiteljice so se prebijale skozi prve težave, vprašanja in po nekaj srečanjih jim je delo šlo kar dobro od rok.

Klekljanje jih je povsem zasvojilo in ne izpustijo nobenega dneva, ko je na urniku izbirni predmet.

Za nami so osnove klekljanja in težki začetki, ko nismo vedele kam bi z toliko pari klekeljnov.

 Na začetku smo spoznale pribor za klekljanje. Za izdelavo klekljane čipke potrebujemo blazino s podstavkom, klekeljne, nerjaveče bucike z drobnimi glavicami, kvačko, škarjice, vzorec oziroma "papirc" in seveda sukanec različnih debelin.

Priprava na izdelovanje čipke


Izberemo si vzorec, ki je primeren za izvedbo naših načrtov (podstavki, prtički, modni dodatki, prti, zavese, slike). Vzorec podložimo s kartonom ali tršim papirjem in ga prelepimo s prozorno folijo. Položimo ga na blazino, z buciko zajamemo blago blazine in povlečemo čez papir vzorca. Vzorec tako večkrat pripnemo.

Sama izbira debeline sukanca pa že upošteva predznanje tehnik klekljanja. Sukanci so laneni, bombažni, pa tudi svileni. Morajo biti najboljše kakovosti. Sukanec moramo pravilno naviti na klekeljne. To lahko delamo ročno ali strojno.

 Do konca leta bomo spoznale še zgodovino čipk na Slovenskem.

Predmet si lahko učenke izberejo eno leto ali ga podaljšajo na tri leta, odvisno od zanimanja.

 

Verjamem, da nam bo do konca šolskega leta uspelo narediti nekaj izdelkov, med njimi bodo verjetno tudi že zahtevnejše čipke.

Želim si, da bi učenke naslednje leto nadaljevale z izbranim predmetom, lahko se nam priključijo tudi nove učenke in učenci. Prednost tega predmeta je, da ni spraševanja, testov……

 

Več informacij dobite na: majdaareh@gmail.com, kjer vam bom odgovorila tudi na vaša vprašanja.

 

 Poročilo pripravila: Majda Areh Novak

Oglejte si tudi