Proslava se je pričela ob 12. uri. Vse prisotne je najprej pozdravil predsednik MO ZB za vrednote NOB Slovenj Gradec, Matej Blažun. Nato je sledil kulturni program, v katerem je sodeloval ženski pevski zbor Bršljanke, ki so zapele lepe narodne in partizanske pesmi. Martina Šisernik pa je prebrala pesmi Karla Destovnika Kajuha –  pesem »Po tisoč letih« in pesem Otona Župančiča – »Duma«. Slavnosti govornik na proslavi pa je bil Jože Vrabič, predsednik ZB za vrednote NOB Slovenj Gradec.

Govor predsednika ZB za vrednote NOB Slovenj Gradec Jožefa Vrabiča navajam v celoti.

Jožef  Vrabič je najprej pozdravil vse borke in borce, tovarišice in tovariše in vse, ki so se zbrali ob državnem prazniku »Dnevu državnosti« že na tradicionalnem srečanju pri Paučkovih bolnišnicah. Še posebej je pozdravil tri še živeče ranjence: Rudija Brileja iz Radeč, Ivana Jovana iz Podkraja in Lenarta Timošek iz Mislinje.

V svojem govoru pa je dejal, da borci praznujejo letošnji praznik hkrati s 70-letnico osvoboditve in zmage nad fašizmom. Dejal je, da se večkrat sliši govoriti le o 70-letnici konca druge svetovne vojne, kot da bi nekateri želeli, da se ne bi vedelo, da smo v tej vojni bili zmagovalci. Tako je, ko živimo v časih, ko nas silijo, da pozabimo kar celotno zgodovino človeštva in njegovega napredka, kaj šele zgodovino narodnoosvobodilnega boja.

V letošnjem maju so praznovali 70-letnico prihoda ranjencev iz Paučkovih partizanskih bolnišnic v Šmartno, katerega so svečano obeležili na proslavi v maju.

Organizacija slovenske partizanske sanitete v izrednih razmerah partizanskega načina vojskovanja je enkraten pojav v zgodovini medicine in vojskovanja. Partizanske enote so delovale na okupiranem in sovražnem ozemlju ter niso imele zaledja, kamor bi lahko varno odložile ranjence. V slovenski partizanski saniteti je sodelovalo veliko medicincev, ki so s svojim delom pripomogli k izjemni uspešnosti partizanskega zdravstva. Vprašamo se lahko, od kod ta množičnost, požrtvovalnost in domoljubnost?

Do prihoda 14. divizije je bilo ranjencev med partizani na našem območju zelo malo. Večina teh ranjencev so dajali v oskrbo civilnim sodelavcem, ki so jih skrivali v zasilnih bivališčih in hlevih in na skednjih pri zavednih pohorskih kmetih. Zidanškova brigada, ki je na območju Mislinjske doline v letu 1944 izpeljala nekaj uspešnih akcij, je imela tudi izgube in ranjene partizane. Ranjence so namestili v bunkerje in zasilne bolnišnice v Golavabuki.

14. divizija je med pohodom in februarsko ofenzivo 1944. leta imela tudi svoje ranjence, ki jih je bilo potrebno oskrbeti. V ta namen je poslala na Pohorje tri člansko ekipo, da preveri možnosti izgradnje partizanskih bolnišnic, katero je vodil dr. Ivan Kopač-Pauček. Samo na območju Mislinjske doline je bilo skritih okoli 40 ranjenih partizanov. Zaradi nevarnosti, da jih odkrijejo okupacijske sile ter se maščujejo nad družinami, so kmetje prosili Paučka, da jih odnesejo kam drugam. Dejstvo, da bunkerji niso trajna rešitev, je dobil dr. Pauček nalogo, da na Pohorju zgradi partizanske bolnišnice. To mu je tudi s pomočjo domačinov uspelo in zgradili so lesene barake, kjer so uredili vse potrebno za bolnišnično zdravljenje v tistem času. Bolnišnice so delovale vse do 24. maja 1945, dokler se razmere v dolini niso uredile in dokler za ranjence niso našli ustrezne lokacije.

Nato je Jože Vrabič citiral še besede borca, ranjenca Rudija Brileja iz Radeč, ki je opisal zadnji dan v Paučkovih bolnišnicah v 3. knjigi »Še pomnite, tovariši«:

Dr. Pauček je stal v svoji značilni uniformi pri oknu in nagovoril vse ranjence: »Vsi, ki ste zmožni hoditi, pomagajte naložiti težje ranjence na vozove in gremo v Šmartno, kajti svoboda je in gremo v dolino. Mislil sem, da bomo vsi skupaj znoreli od veselja. To so trenutki, ki se jih ne da opisati«. Konec citata.

Nadalje je Jože Vrabič dejal, da je med narodnoosvobodilnim bojem Mislinjska dolina dala velik prispevek k uporu proti okupatorju, prav tako pa so leta vojne in okupacije terjala tudi mnogo trpljenja in bolečine.

Eno celo človeško življenje nas že razmejuje od zločina, ki je bil zagrešen nad našimi ljudmi, pa vendar naš spoštljiv spomin na takratne dogodke se tukaj zberemo vsako leto znova. A ne zberemo se zgolj zaradi spomina. Spomin sam te moči nima. Zberemo se, da se priklonimo našim junakom, za njihovo junaštvo. Zato, ker imamo radi svojo domovino, zato ker se zavedamo pomena svobode in cenimo svoj jezik. Vsa ta leta se srečujemo v tihi zaobljubi, da smo se tudi sami pripravljeni upreti, če bi nam kdo želel vzeti domovino, naš edini dom; če bi nam hotel vzeti dostojanstvo in ime, jezik in svobodo.

Ob zaskrbljenosti o negotovi prihodnosti pa velja tudi danes tukaj pri Paučkovih partizanskih bolnišnicah poudariti, da smo ponosni na takratni slovenski svobodoljubni in uporniški rod. Bil je zavezan svobodi in slovenstvu, bil je ponosen in samozavesten, bil je uporen in upal se je sam, ne da bi kogarkoli klical na pomoč, boriti za svoj obstoj, svojo identiteto, čast in prihodnost.

Svoj govor je zaključil z besedami:

Zaradi zavezanosti takšni domovini, junaški drži slovenskih ljudi in bork in borcev Mislinjske doline, bomo še prihajali k Paučkovim partizanskim bolnišnicam na Pohorju. Vsem vam pa čestitam ob državnem prazniku »Dnevu državnosti«.

Po končanem govoru sta Jožef Vrabič in Matej Blažun najprej podelila priznanja ZZB NOB SLOVENIJE dvema praporščakoma. Priznanje sta prejela Robert Urbanc in Miran Klemen. Priznanja ZB za vrednote NOB Slovenj Gradec pa so prejeli: Janez Hribar in Angela Šumečnik, člana MO ZB za vrednote NOB Slovenj Gradec in trije še živeči borci – ranjenci, ki so se zdravili v Paučkovih bolnišnicah: Ivan Jovan iz Podkraja, Rudi Brilej iz Radeč in Timošek Lenart iz Mislinje.  Po podelitvi so vsi trije borci na kratko še spregovorili o dogodki, ki so jih doživljali v času vojne in zdravljenja v Paučkovih bolnišnicah.

Po končani slovesnosti je sledila malica, vsak udeleženec je prejel kranjsko klobaso in eno pijačo, za katero je poskrbela MO ZB za vrednote NOB Slovenj Gradec, nato pa so se spustili nazaj v dolino.

Stanislava Tamše