Invalidi, ki opravljajo prostovoljno delo na Društvo invalidov Slovenj Gradec, smo si v soboto, 15.11.2014 ogledali v Velenju podzemni Muzej premogovništva Slovenije. V muzeju so ponosni, ker lahko edini v Sloveniji v podzemni muzej popeljejo tudi invalide. Razporejeni smo bili v dve skupini, in še preden smo se z dvigalom spustili po 157 metrov globokem jašku, smo si morali nadeti rudarska oblačila, površnik in čelado, s seboj pa smo dobili tudi rudarsko malico. Po podzemnih rovih nas je vodil vodič, ogled pa je trajal uro in pol. V tem času nam je bila predstavljena zgodovina Premogovnika Velenje, tradicija premogovništva, delo rudarjev nekoč in kako poteka danes.

Muzej je multimedijsko opremljen v slovenskem in več tujih jezikih. Najprej nas je pričakal pesnik Anton Aškerc, ki se je tam pred sto leti že prevažal v globino. Pospremil nas je po podzemeljskem svetu Muzeja premogovništva Slovenije, med rudarje, ki so tukaj iz zemlje trgali črno zlato in ga tono za tono pošiljali na svetlo. Aškerc nas je seznanil s težkim delom rudarjev v soparnem in zadušljivem ozračju. Popeljal nas je po vseh deloviščih nekdanjega premogovnika, kjer so na rudarje prežale številne nevarnosti zaradi zruškov debelih lignitnih plošč, predvsem pa zaradi zahrbtnega plina metana. Slišali smo tudi žalostni glas signalnega zvonca, ki je januarja in februarja leta 1893 naznanjal, da je v dveh zaporednih eksplozijah metana izgubilo življenje najprej enajst, nato pa še sedemnajst delavcev.

Pred prehodom v moderni del muzeja smo se v jedilnici okrepčali z rudarsko malico.  V drugem delu pa nas je vodič vodil skozi mehanizirane jamske prostore iz zadnjih desetletij razvoja velenjskega premogovnika. Po koncu ogleda podzemnega muzeja smo se popeljali še po podzemni železnici in v zgornjih prostorih ogledali razstavo rudarjev.

Ko smo zapustili muzej, smo se zapeljali na Plešivec, ki mu pravijo tudi Črna gora, v gostišče Volk, kjer nas je čakalo kosilo. Tam sem se tudi kot predsednica društva vsem prostovoljcem lepo zahvalila za njihovo požrtvovalno delo, ki ga opravljajo za invalide in jim na kratko predstavila realizirane programe našega društva v tem letu. Da pa je bilo druženje še lepše, nam je nekaj članic veselo prepevalo, tudi v spremljavi harmonikarja Eda Goličnika,  ki nam je ob druženju s svojo glasbo ta dan še polepšal.

Stanislava Tamše,

predsednica