Tokrat smo morali kreniti na pot kar zgodaj, saj se je komaj začelo daniti in že smo bili lepemu dnevu napoti. Naše misli so bile že usmerjene na prelepe spomine Snežnika iz preteklosti. Saj hodimo enkrat mi k njim in drugo leto oni k nam. Ostanejo nam lepi spomini, z mislijo, da se drugo leto zopet srečamo. Takrat bomo prireditelji mi, slovenjgraško društvo, in mislim, da jim imamo kaj pokazati na naši Koroški.

Dogovorili smo se, da se dobimo na Sviščakih pri planinski koči, ki leži na 1242 m. Tu so nas že pričakali domačini s čajem in kavo, izmerili so nam sladkor in pritisk. Razdelili smo se v dve skupini, eni, ki lahko malo več hodijo in pa oni, ki so hodili po lažji poti. Vilko je odpeljal skupino na ogled okolice Snežaki. Zelo dobro pozna te kraje in njegovo zgodovino, zato so ga zelo pohvalili, saj so ga budno poslušali v njegovi razlagi in vodenju po planoti.

Po dobrem vzdušju smo se odpravili na pot proti vrhu Snežnika. Pot nas vodi po lepo urejenem okolju po gozdnati poti in senci do prehoda, ko preide v nizke borovce. Tu smo malo počili in vzeli za na vrh vsak eno, dve poleni za kavo, taka je navada, saj je zloženih veliko pripravljenih drv. Tako smo malo prispevali za toplejše dni zime.

Tu pa se začnejo lepote prekrasnega raznovrstnega cvetja ob poti do vrha. Vsi smo srečno in veseli prišli do zavetišča na Snežniku, saj nas je bilo kar 36 pohodnikov. Po počitku smo šli še na vrh, kjer je bilo veliko planik in pa že odcveteli plavi encijan, kot ga imenujemo mi, ali veliki svišč. Po krstitvi nekaterih, ki so prvič bili na Snežniku, smo se odpravil nazaj do Sviščakov. Po kosilu smo se odpravili proti domu, saj se je že mudilo zaradi izteka ur vozniku. Domov smo prišli proti večeru z zelo lepimi občutki na res lepo izkoriščen dan in dobrimi občutki, da smo tudi ta dan naredili nekaj dobrega za sebe.

Stanislav Oblak