Življenje našega slavljenca je bilo težko, predvsem pa skromno. Zibelka mu je stekla 8. aprila 1909 pri Planšaku pod Uršljo goro. Starša sta bila lastnika majhne kmetije s tremi otroki, Jožetom, Ano in Jurijem. Iz njegovih pripovedovanj je bilo večkrat slišati, da so mu bila otroška leta težka kot pastirčku in mladeniška kot hlapcu. Oče mu je umrl, ko je bil Jurij star 3 leta. Brat in sestra sta takrat že služila, Jurij pa je ostal sam z mamo po očetovi smrti. Ko mu je umrla še mama, se je preselil k daljnim sorodnikom v Razbor. Od tam pa je dalje pastiroval in hlapčeval do 2. svetovne vojne. Osnovno šolo je obiskoval v Razborju in nekaj v Slovenj Gradcu. Končal je le 4 razrede, ker je zaradi dela veliko manjkal pri pouku. Vojna ga je naredila bolj klenega in močnega. Takrat je služil na domačiji Rdečnik v Razborju. Kot zaveden Slovenec je pomagal partizanom, z iznajdljivostjo pa se je kar nekajkrat rešil pred okupatorjem. Ko so leta 1943 Rdečnikovo družino Nemci odgnali v internacijo, je Jurij skrbel za kmetijo. S svojimi pridnimi rokami, iznajdljivostjo in poštenostjo je kmetijo ohranil pred propadom do vrnitve domačih iz pregnanstva.

Leta 1950 se je poročil z Rdečnikovo hčerko Marijo, ki je s svojim pridnim delom in ljubeznijo do družine tudi veliko pripomogla k Jurijevi visoki starosti. Dobesedno z golimi rokami sta si postavila skromni domek, kjer so preživljali svoje otroštvo njuni otroci Marija, Jožica, Milan in Ana.

Jurij je med krajani bil vedno spoštovan, priljubljen, delaven od jutra do večera. Z ženo sta otroke vzgajala v skromne, poštene in delovne člane naše družbe. Jurij je bil preudaren, razsoden, znal je dajati dobre nasvete svojcem, sosedom in prijateljem. Rad je vsakemu pomagal, če je bil potreben pomoči ali nasveta. Česar koli se je lotil, mu je z vztrajnostjo uspelo. Je zidal, mizaril, delal v gozdu, na travniku, polju …

V zadnjih letih pa mu je zdravje pričelo nekoliko nagajati, pa se vendar nič kaj ne pritožuje. Moti ga le to, da mu peša vid in ne more več toliko brati kot je nekoč. Za sluh je dobil slušni aparat, pa ga nič kaj z veseljem ne uporablja. Pravi, da je kdaj tudi tišina prijetna.

Ob praznovanju 104. rojstnega dne mu želimo veliko zdravja in prijetnih pomladanskih dni, ko ga bo sonce in ptičje petje potegnilo v naravo na krajše sprehode in mu tako olepšalo visoko starost.

Združenje borcev za vrednote NOB Slovenj Gradec - Krajevna organizacija Podgorje

Prispevek napisala Anica Meh iz Podgorja

Stanislava Tamše