Opus Bogdana Borčića lahko v grobem razdelimo na tri ustvarjalne faze: ustvarjanje do leta 1970, ko se istočasno posveča tako grafiki kot sliki; obdobje med letoma 1970 in 1980, ko v jedkanici in akvatinti raziskuje školjko in njen prostor; ter ustvarjanje po letu 1980, ko njegovo zanimanje spet enakovredno velja grafiki in sliki, le da ta zdaj nastaja v tehniki akrila na platno. To zadnje ustvarjalno obdobje Bogdana Borčića povzema tudi zbirka njegovih del v KGLU, ki je nastala v zadnjih dvajsetih letih z odkupi in donacijami in obsega 55 slik in 19 grafik.
Ob koncu osemdesetih let 20. stoletja se Bogdan Borčić izvije iz praznine monokromne slike tako, da na sliko vrne nekatere znake likovnega jezika. Če je bila v minimalističnem obdobju barva glavni in edini (samoreferencialni) označevalec, se ji v naslednjem obdobju najprej pridruži ravna črta. Črte na monokromno ozadje nanaša s kredo ali pa jih naredi iz vrvi ali barve. Ti elementi likovnega jezika sliko dvignejo iz samoreferencialnega brezna minimalizma in jo vrnejo v svet slikarstva. Pri tem prehodu ne gre toliko za slikarjevo vrnitev k upodabljanju, temveč predvsem za naraven proces razvoja slike. V ciklu »Ateljeji« slike imenuje »Stol«, »Miza«, »Atelje«, vendar pri tem ne gre za upodobitev predmeta iz naslova, temveč zgolj za preplet črt in barvnih polj, ki v nekem trenutku, tudi s pomočjo naslova, gledalcu omogočajo prepoznavanje slike kot upodobitev le-tega.

Jožeta Tisnikarja opredeljuje posebna življenjska zgodba, slikal je iz globoke eksistencialne nuje. Njegova izpoved je bila predvsem intimna osebna katarza, na družbeno potrditev pa je moral čakati dolgo, saj so sprva le redki uvideli resnično vrednost del. Bolnišnično okolje, zlasti travmatični ambient prosekture, je izoblikovalo njegov ustvarjalni način ekspresivne figuralike. Zavezan je iskreni elementarnosti in nezavednim arhetipom zavedanja minljivosti. Njegova čuteča človečnost nas vodi skozi krogotok življenja in smrti, občutimo odtekanje časa, hkrati pa dragocenost slehernega trenutka. Zaradi pomanjkanja formalne likovne izobrazbe so ga prištevali v krog t. i. naivne umetnosti, vendar je to oznako brez dvoma presegel. Uvrščamo ga v krog najpomembnejših evropskih eksistencialno izraznih umetnikov.
Samosvoja dela umetnika, ki je pritegoval pozornost z nenavadno pojavo in značajem, ki jim ne najdemo primerjave v celotni zgodovini umetnosti, so tokrat na ogled skupaj s predmeti iz umetnikovega življenja, ki jih prav tako hranimo v KGLU.

V središču celotnega umetniškega ustvarjanja Valentina Omana je človek. Vsaka naslikana podoba je spomenik človeku, a tudi obstoječemu redu, saj v družbeni prostor simbolno prinaša čas in spomin. Fragmentarni princip, s katerim Oman človeški figuri odvzema običajno retoriko, postavi v ospredje „lateralni“ pogled, ki je neke vrste premestitev s pridihom brezčasnosti. Vidno postane tisto, kar je običajno skrito. Omanove monumentalne vertikale skušajo ubežati omrtvičenemu spominu in so kot razprta, nedokončana kartografija odtisov človeškega življenja in usod. So le še sence in lupine, človeška eksistenca kot logos in fantazma telesa, ki se v podobi slehernika povzdigne v zavedanje svetosti (vsakega) življenja.

KGLU