Jesen. Za marsikoga najlepši letni čas. Minljivost narave in minljivost življenja se združita v eno. Barve gozdov postanejo pravljične. Sprehod po odpadlem jesenskem listju nekaj najbolj čudovitega. Listje šumi pod nogami in če brcneš vanj, počasi pada nazaj na zemljo. Gozdovi so polni kostanja in gob. Sončni žarki so sramežljivi in igre senc, skozi meglice v gozdovih, postanejo pravljične. Vse je spokojno in umirjeno. Pa vendar je narava zunaj preveč lepa, da bi je ne izkoristili in uživali v njej. Stopimo ven. Pojdimo v naravo.
Z avtom se peljemo iz Sevnice po levi strani Save na Blanco in tam zavijemo levo proti Pokleku in nato pa desno do Gornjega Leskovca in Gornje Blance (naselje Gornji Leskovec). Pot nadaljujemo ob potoku Blanščica. Avto parkiramo ob pritoku Stranjskega potoka v Blanščico, na manjšem parkirišču 100 m od domačije Požun.
Našo pot začnemo po stezi ob Stranjskem potoku. V 20 minutah bomo pri slapu. Slap Bojanca je 14,80 m visok, nižje pa je še nekaj manjših slapov. Če se nasproti slapa postavimo na pravilen položaj, se nam v skalah na desni strani tik ob vodi pokaže obraz. To naj bi bil, po legendi, obraz ajdovske deklice, ki jo je mati za kazen, ker je deklica ni ubogala, pahnila v v brezno.
Desno nadaljujemo pot navzgor po zavarovani poti, dokler ne pridemo na raven, kjer je levo vas Stranje, mi pa gremo po travni jasi desno in poiščemo stezo v gozdu. Ta nas pelje ob robu ravni in se kmalu obrne proti severu. Bodimo zelo pozorni, ker se steza odcepi od poti in nas desno vodi po pobočju rahlo navzdol do potoka Blanščica. Ob potoku navzgor bomo mimo porušenega mlina kmalu prišli do slapa Pekel. Tudi tam je več slapov, glavni pa pada skoraj 17 m globoko. Od Bojance do tja bomo hodili 40 minut.
Od slapa se vrnemo do poti, ki je vodila do mlina, in nadaljujemo pot levo navzgor. Po 30 m je desno navzdol odcep s stezo, ki vodi do domačije Požun; če se zadovoljimo z ogledom dveh slapov, bomo zelo hitro na izhodišču pri avtomobilu. Mi pa se dvigamo naprej proti zaselku Vrtec, kjer pri domačiji Požun lahko občudujemo zelo stare in debele trte na brajdi. Nadaljujemo do zaselka Puste Ložice (naselje Dobrova) in tam zavijemo po asfaltirani cesti na desno. Ko pridemo do gozda, zavijemo levo na traktorsko pot, vendar se po kakšnih 100 m odcepimo desno in po kakšnih 200 m spet desno, da pridemo na staro cesto, po kateri se spuščamo proti Dobrovskem potoku. Ob potoku navzgor bomo kmalu pri slapu Ubijavnik, ki je visok 6,8 m. Od slapa Pekel bomo hodili dobro uro.
Kakšnih 40 m pred slapom se proti severovzhodu odcepi strma pot. Po njej navzgor bomo kmalu prišli do gozdne ceste. Zdaj gremo po njej levo. Preden prečkamo potok, bomo našli stezo, ki nas strmo naravnost navzgor popelje neposredno do planinske koče (898 m). Od Ubijavnika do koče bomo hodili 50 minut.
Priporočamo še obisk bližnjega hriba Veliki Koprivnik (984 m), od koder je lep razgled proti severovzhodu. Od koče gremo po asfaltirani cesti na desno proti Srebotnemu. Ko cesta zavija levo in je na levi strani gozd, jo zapustimo in se po markirani poti spustimo desno navzdol. Mimo kapelice in domačije sledimo markacijam do asfaltirane ceste v zaselku Jablance (naselje Dobrova). Od koče do tja bomo hodili 45 minut.
Zapustimo markacije in se spustimo proti vzhodu desno navzdol proti Dobrovskemu potoku. Ko se na desni konča njiva, se po levi stezi spustimo v gozd navzdol do potoka. Potok prečkamo in ob njem poiščemo stezo. Ko pridemo do ribogojnice, smo na cesti. Po njej nadaljujemo do sotočja Dobrovskega potoka in Blanščice. Še nekaj sto metrov na desno in pridemo do izhodišča pri avtomobilu. Ta del poti bomo prehodili v 35 minutah.
Pot je dolga približno 10 km in zahtevnejša zlasti v dežju, zato nikakor ne pozabimo na primerno obutev in opremo. Zanjo bomo potrebovali 4 ure in 15 minut.
(Vir: Vodnik, Izleti v sevniško okolico, Vinko Šeško)
Urška Colner,
KŠTM Sevnica
