V zgodnjepoletnih dneh vsak dan opažam objave fotografij ljubiteljev narave. Prevladujejo posnetki iz pisano cvetočih travnikov, pretežno hribovskih, saj na bolj ravninskih nižinskih travnikih ni veliko fotografskih motivov, ker prevladujoče trave brez živali ali pokošene površine z balami niso fotogenične. V zadnjem desetletju ali dveh se je upravljanje travnikov močno spremenilo. Časi ročne košnje so le še nostalgija, še na manjših travnih zaplatah zdaj brnijo »laksarce«. Izginile so tudi strižne kosilnice (BCS, Bucher, Alpina …), za katerimi je moral kosec hoditi. Čedalje večji traktorji imajo priklopljene le še široke rotacijske kosilnice. Čas košnje je tako neprimerno krajši, gnojenje in sejanje travnih mešanic pa so nekdanje maksimalne dve- do triletne košnje kar podvojile. Marsikateri strmejši travnik pa je doživel »preobrazbo« v pašnik ali se na njem zarašča gozd.

So pisani travniki le še nostalgija? Jih bomo občudovali le na zavarovanih območjih (Lisca, Lovrenc) in manjših površinah v lasti ljudi, ki travinja ne potrebujejo in jim hkrati pisano dehteči travnik veliko pomeni?

Lastnikom pisanih travnikov (rožnikov) bi lahko za njihov trud ohranjanja teh biserov narave pomagali na več načinov. Eden je, da dobijo javno potrditev njihovega pristopa upravljanja travnika. V Krajinskem parku Goričko že nekaj let razglasijo najlepši travnik. V Kozjanskem regijskem parku že vrsto let poteka izbor najboljšega travniškega sadovnjaka (lastnik postane Carjevič), razglašanje najlepših travnikov pa je za zdaj samo ideja. Občina Sevnica ima še veliko pisanih rožnikov. V teh dneh na njih cvetijo kranjske lilije, še zadnje orhideje (kukovičnik, oblasta kukavica …), preletavajo jih številni metulji (lastovičarji, različni modrini, pisančki …). Na Lisci nas sredi julija čaka že uveljavljena ročna košnja, ki postaja že ugledna prireditev. Bi bila to priložnost, da v prihodnjih letih na njej pohvalimo lastnike najbolj pestrih travnikov? Mogoče za začetek v mejah občine, pozneje pa za območje Posavja ali tudi Kozjanskega.

Pisani rožniki ne smejo postati del nostalgije, saj imajo več pomembnih funkcij. Na njih ohranjamo gensko banko živega sveta, kakovostno hrano, pa tudi prst in vodo. S tem pa bomo pripomogli tudi h kakovosti življenja nas ljudi.  

Dušan Klenovšek