Gospa Neža se je rodila 28. 1. 1914 v Rovišču pri družini Mikolič. Živeli so na veliki posesti in obdelovali ogromno zemlje, tako  jim ni nikoli primanjkovalo dela. Ko primerja današnje mladostniško življenje s svojim, je mnenja, da smo otroci lahko veseli, ker danes živimo bolj brezskrbno življenje kot nekoč. Neža z nasmeškom na obrazu pripoveduje:

»Kako rada sem zahajala v šolo, kako željna sem bila znanja, četudi sem morala v slabših vremenskih razmerah stisniti zobe in tvegati človekovo največje bogastvo zdravje. V šoli so učitelji učence kaznovali z šibo po rokah ali prstih, s tem pa so se otroci dobro vzgojili in poučili, kaj lahko počnejo in česa ne.«

Vso svojo mladost pa je preživljala s šestimi sorojenci. Zaupala nam je, kako radi so zvečer po zgaranem dnevu zahajali na dvorišče ter vsem polepšali preostanek dneva s prepevanjem različnih ljudskih pesmi, ki se jih spominja še dandanes.

Kljub svojim letom pa ima Neža zelo dobro ohranjen sluh. Pred leti pa se je zgodil velik preobrat v njenem življenju. Ko je Neža hotela oditi na stranišče, ji je spodrsnilo ter si je ob padcu zlomila oba kolka. Pravi, da ima v kolkih še vedno prisotno železno opornico. Prav tako pa se ji je z leti poslabšal vid, zato zdaj bere bistveno manj  knjig in časopisov.

Neža je spregovorila tudi o svojih prehranjevalnih navadah.

Nobene hrane ne zaužije rada, razen enolončnice v manjših količinah, ki jo spominja na jed iz otroštva. V mladosti je bila največkrat zaužita hrana, ki je bila pridelana na vrtu ali polju. To je bilo korenje, krompir, zelje, repa, ob nedeljah pa so si kot razkošno pojedino privoščili meso. Takrat je bil pravi čas za kramljanje in poslušanje radia, zraven pa so z navdušenjem spili kozarček vina.

Gospa Žnidaršič je navdušeno dodala, da z veseljem popije kakšno kavico z mlekom in da se je na življenje v domu težko privadila. Naš pogovor pa zaključi z besedami:

»Vsakemu človeku želim, da v sebi poišče srečo in v njej uživa, naj ima široko srce, da bomo spet občutili ljubezen. In tisti, ki je pameten in pošten, je tudi srečen.«

Gabi Droždan, 8. c
OŠ Sava Kladnika Sevnica