Vsestranski sevniški umetnik Rudi Stopar je z dolgoletnim ustvarjalnim delom pomembno zaznamoval sevniško kulturo, zato mu je Zveza kulturnih društev Sevnica ob slovenskem kulturnem prazniku podelila najvišje priznanje zlato Prešernovo plaketo.

1.      V februarju ste ob kulturnem prazniku prejeli najvišje priznanje zlato Prešernovo plaketo Zveze kulturnih društev Sevnica, za kar vam iskreno čestitamo. Kaj vam pomeni prejetje takšne nagrade?

Od srca hvala za čestitko in vabilo na pogovor ob tem lepem dogodku. Izkoriščam priložnost tudi za zahvalo in aplavz obiskovalcev na podelitvi nagrad, vnaprej pa tudi hvala za prebiranje mojih nametanih misli v razgovoru za Grajske novice.

Kaj mi pomeni nagrada? Vse nagrade, od stiska rok, objema, prijazne besede, razprtih svetlih oči, predvsem otroških, knjig s posvetilom, do pisnih in predmetnih, mi hvaležno človeško enakovredno padajo na dušo. So plačilo za opravljeno delo: relikvije – drag, ljub spomin.

2.      Ste kulturnik z večplastno likovno in literarno ustvarjalnostjo, ki ste ji predani že več kot 60 let. Kako se je začelo? Kaj vas je navdihnilo, da se začnete ukvarjati z likovno umetnostjo in literarno dejavnostjo?

Začelo se je v zgodnjem otroštvu in se širilo v osnovni šoli, pa nižji gimnaziji. Bil sem zelo radoveden in živ – razposajen otrok. Imel sem srečo, da sem si lahko okoli doma ogledoval delo rokodelskih mojstrov, in sicer v neposredni soseščini: mizarje Mizarske zadruge, sodarje iz Jugotanina, čevljarje pri Gajdošu in kovaštvo pri Jugu in v naši kovačnici pri stari mami v Boštanju, v kateri sem pomagal očetu. Vse to me je navduševalo in sem se pri šolskem ročnem delu z raznimi izdelki preizkušal sam. Zelo rad sem prebiral knjige, ki sem jih že leta 1946 dvigoval v knjižnici v Jugotaninski dvorani. Dobil pa sem jih tudi pri stricu v Jelovem pri Radečah. Nosil jih je iz Papirnice, v kateri so bile nametane na velike kupe in pripravljene za mletje. S poezijo in igranjem sem se spoznal in nanje navezal na šolskih proslavah. Rad sem risal, kar me je navdušilo v šoli in pri slikarju Tiholetu ob izdelavi kulis za igre. Za vsa ta spoznanja sem hvaležen mojim učiteljicam: Mariji Bonča, Minki Gale, Mariji Hvatov, Minki Henigman in učitelju Viktorju Krenčiču.

Intenzivneje sem se začel ukvarjati s poezijo in dramsko igro v srednji šoli v Ljubljani. Pri poeziji me je spodbujala profesorica Ileana Kopčaver. Popravljala mi je pesmi in svetovala, kako dobro pisati.

3.      Kakšna je bila vaša umetniška pot? Od kod jemljete navdih za svoja umetniška dela oziroma literarne stvaritve? Imate tudi vi svojo muzo?

Ob zaposlitvi leta 1957 v Jugotaninu v tehničnem poklicu mi je za vzporedno delo ostala dejavnost lepega, kakor sam imenujem umetnost. Vključil sem se tvorno v društvo Svoboda s pisanjem poezije in igranjem v igralski skupini. Ob možnem izboru orodij in varilnega pribora sem začel likovno ustvarjati. Delo je dobilo neustavljiv zagon doma. S povezavo z enako mislečimi iz sosednjih občin se je moja dejavnost razrasla in dosegla meje domovine, pozneje pa tudi onstran meja.

Na vprašanje o svoji muzi moram pritrdilno odgovoriti. Imam jo in še več, imam svojega angela varuha. To je moja draga žena. Brez nje bi bil ptič z eno zlomljeno perutjo; najbrž me že ne bi bilo več.

4.      Za svoja umetniška in literarna dela ste doma in v tujini prejeli številne nagrade, odličja, plakete in tudi najvišja častna priznanja. Na kaj ste najbolj ponosni in zakaj?

Od otroštva  do zdaj, pozne jeseni življenja, se mi je nabral zvrhan koš listnih zahval, priznanj, diplom, nagrad, plaket in medalj. Brskanje po tem košu me vrne v zgodnje otroštvo. Prvo nagrado sem prejel v tretjem razredu osnovne šole. Nagrada je bila izlet z veliko skupino žena za 8. marec v Postojnsko jamo. Bil sem mala zvezdica med temi ženami. Nagrado sem dobil, ker sem zrisal za šest šolskih razredov Prešernovo rojstno hišo in toliko portretov našega pesnika.

Težko je izločiti iz te številčnosti pomembne nagrade iz moje likovne in literarne preokupacije. Vse imajo svojo težo. Prišle so iz domačih logov in tujine. Naj jih nekaj naštejem. Francija, Kanada, sem tudi častni občan mesta Dundas, Turčija, Japonska, Hrvaška, Srbija, Bosna in še od kod. Doma v Posavju, Trebnjem, Makolah in Prevaljah.

5.      Že vrsto let ste aktivno vključeni v kulturni utrip občine Sevnice in tudi Posavja. Kako bi bralcem prikazali svoj široki spekter delovanja v domači občini, na podlagi katerega ste gotovo pomembno pripomogli k razvoju kulture v Sevnici (vzpostavitev Galerije Ana in Galerije Eskulap v Zdravstvenem domu Sevnica, Radogost, sodelovanje z JSKD in ZKD Sevnica …)?

Poleg omenjenih sem zasnoval tudi Galerijo v izložbi Elektrotehne v Sevnici. Za 800-letnico Boštanja sem izdelal 5 obeliskov od načrtovanih 9. Projektiral in opremil sem 3 kapelice in molilnico v Domu Impoljca ter z vitraži opremil kapelice Marijinega križevega pota na Topolovcu. Opremil sem Cvičkovo klet v Kostanjevici na Krki in krško klet v Leskovcu.

V desetih letih sem pripravil na gradu Sevnica v zbirki Ogled 130 razstav z več kot 150 gostujočimi umetniki iz domovine in tujine.

Tvorno sodelujem z JSKD in ZKD Sevnica. Osem let sem mentor Mednarodnega sevniškega likovnega shoda Grad, ki se ga udeleži veliko ljudi. Sodelujem na njihovih likovnih in literarnih delavnicah in natečajih.

6.      Kakšni so bili pogoji za umetniško udejstvovanje pred leti in kakšni so zdaj?

V preteklosti je bilo v kulturi več navdušenja. Ker je bila kultura razumljena kot družbeno pomembno delo, je imela močno podporo v podjetjih in družbi nasploh. Strukturno je bila vezana na republiško skupščino z zborom za kulturo in prosveto s poslanci s tega področja.

7.      Se vam zdi, da bi kulturi v najširšem pomenu morali namenjati več pozornosti?

Vsekakor bi bilo treba kulturi nameniti več pozornosti.

8.      Kako gledate v prihodnost?

Optimistično, in sicer zaradi pristopa mlajših generacij in svežine njihove vneme za kulturo – življenje.

 Z Rudijem Stoparjem se je pogovarjala Katja Pibernik, koordinatorka JSKD OI Sevnica.