V ozki ulici za hotelom Evropa nas je v ateljeju sprejela prijazna vodička, ki nam je orisala življenjsko pot fotografa. Po končani prvi svetovni vojni ga je pot pripeljala v Celje, ki je bilo takrat močno turistično središče, izhodišče zdraviliškega turizma. Leta 1919 je kupil slikarski atelje umrlega celjskega fotografa in začel s fotografiranjem. Rad je hodil na celjski grad in beležil spreminjajočo podobo mesta, portretiral v Rogaški Slatini in Dobrni, kjer so se zbirali pomembni bogataši. Celjani se ga spominjajo tudi kot ljubitelja planin in kako se je vozil s kolesom po celjskih ulicah. Njegova življenjska pot je ugasnila leta 1977. Z njim smo izgubili nepozabnega fotografskega kronista in mojstra obvladovanja svetlobe in umetniškega retuširanja na fotografijah.
Po zanimivem predavanju smo se sprehodili po mestnih ulicah in se slikali na Trgu celjskih knezov pred Pelikanovim kipom, kjer je Josip upodobljen v značilni fotografski drži s kamero v rokah. Slikanje z modernimi Nikoni nas je pripeljalo do ponovnega pogovora o fotografski umetnosti.
Polni vtisov smo se v večernih urah vrnili domov in obljubili, da bomo še raziskovali našo bogato slovensko zgodovino.
Marjeta Teraž, OŠ Sava Kladnika Sevnica



