V četrtek, 24. januarja 2013, smo v Knjižnici Sevnica gostili svetovnega popotnika in priznanega potopisnega predavatelja, Štefana Reharja. Gospod Rehar, ki je med drugim tudi že obkrožil svet, nas je v tem prvem ponovoletnem potopisnem predavanju popeljal proti vzhodu in nas tako s svojo govorniško žilico kot tudi z bogatim slikovnim materialom navdušil nad najmanjšo izmed treh kavkaških držav, Armenijo. Ta prekrasna dežela, v katerem pa (k sreči) še ni množičnega turizma, nas je povedla v nek drug čas: čas solidarnosti, neokrnjene narave, izredne gostoljubnosti lokalnih prebivalcev, odlične kulinarike, svetovno znanega konjaka,  žal tudi precej krvave zgodovine (turški genocid nad Armenci je v slabem desetletju zdesetkal število prebivalcev) in še bi lahko naštevali. Na svetovnem zemljevidu vse premalokrat omenjena država, ki slovi po svoji gostoljubnosti in bujnem rastju, »skriva« v sebi tudi številna druga naravna bogastva, kot so rudniki bakra in diamantov. Med večje specifike kavkaškega ozemlja pa uvrščamo tudi državno tvorbo Gorski Karabah: sporno ozemlje oz. samooklicana država (sedaj zopet v oblasti Armenije) je srčika spora z Azerbajdžanci že dolga stoletja. Tudi njen najvišji vrh, gora Ararat (kjer naj bi po legendi nekoč pristala tudi Noetova barka), predstavlja jabolko spora med kar tremi narodi: Armenci, Turki in Kurdi. Ta čudoviti pettisočak je poseben tudi zato, ker je skoraj vedno zavit v tančico megle in tako predstavlja izziv tako za fotografe kot tudi za gornike, ki se spopadajo z ogromno birokracije za začetni vzpon. Kljub vsemu so nas slike te mogočne armenske svete gore povsem očarale, prav tako pa tudi celotna predstavitev armenskega popotovanja, ki nam ga je predstavil naš gost. V takšnem raziskovalnem, radovednem in na trenutke presenetljivem vzdušju spoznavanja novih kulturnih razlik se je odvil še en popotniški večer, ki smo ga pripravili v sklopu projekta CVŽU v sodelovanju z Ljudsko univerzo Krško. Z velikim aplavzom in vsesplošnim navdušenjem nad iskrenim in toplim nastopom našega gosta pa smo še enkrat prejeli potrdilo, da so takšni večer nadvse  prijetna popestritev v vse hitrejšem tempu našega vsakdanjika, hkrati pa se že veselimo naslednje priložnosti, ko bomo spet lahko uživali v izrednem pripovedovalskem čutu svetovnega popotnika Štefana Reharja.

Tanja Mikolič