Moje ime je Zoja, stara sem 11 let in hodim v 5. razred. Moram priznati, da sem se od začetka karantene počutila veselo, saj nam ni bilo treba hoditi v šolo. Prvih 14 dni doma mi je bilo zelo všeč. Odpočili smo se od vsakodnevnih obveznosti in se začeli šolati od doma. Najprej smo se kar malo lovili z vsemi računalniškimi programi, saj je bil sistem zelo obremenjen. Tako da smo se po treh tednih vsi privadili na nov sistem dela. Vsak dan smo prejemali v e-asistenta vse naloge, ki smo jih morali opraviti. Z učenjem ni bilo težav, včasih pa sta mi pri nalogah pomagala starša. Konferenco smo imeli prek Zooma in pogovor z učiteljico na Skypu. Ko sem se zbudila, sem opravila vsa opravila, naredila nalogo in veliko časa preživela zunaj. Zelo rada sem hodila na sprehode, kolesarila, se rolala, plesala, pela in igrala na kitaro. Veliko časa sem preživela tudi z bratcem Majem. Mami me je vsako jutro razveselila z listkom opravil. Moram priznati, da sem v tem času postala precej bolj samostojna in se veliko naučila delati.  Imam srečo, da moja babica  živi blizu nas, tako da nisem veliko sama, kadar sta starša v službi.

Najbolj sem pogrešala druženje s sošolkami in prijatelji. Velikokrat smo se slišale po telefonu. Zdaj se že lahko med seboj družimo in skupaj počnemo različne aktivnosti. Vesela sem, da so se ukrepi sprostili in smo spet lahko šli v šolo. Za vse nas je bila to posebna izkušnja, vsi si želimo ostati zdravi in da se virus ne bi več vrnil. 

 Zoja Horjak