SONČNI ZAHOD

Mrak ovija Zemljo vso

v večerno nam oblekico ...

Veter lovke svoje že pospravlja,

sonce tiho se poslavlja.

Utaplja se z mavrico barv v morje,

veličasten je njega zahod, krasno obzorje.

Iz trenutka v trenutek bolj tema postaja,

a lepota na nebu me s kremplji obdaja.

Železne okove sem na noge dobila

in moj pogled daljava je nase privila,

utaplja oko mi trudno to barvno simfonijo,

požene nemir v kosti, srce polni z energijo.

Na obzorju je le oblak v kričeče oranžno zaobljen,

barve bele, rumene z žareče rdečo zaobljen ...

Okrog njega vse žgoče rumeno se razliva

le tu in tam lila se med oranžno in rdečo preliva.

Pretkano se sončni žarek še v ozadju obotavlja,

s trenutki spreminja paleto barv, ko se poslavlja.

Narava ni slikar, je pa prava čudodelka,

niti najboljši umetnik nima tako popolnega izdelka.

                                                              Tanja Košar