V juliju je bila kar dvakrat gostja v mladinskem centru Sevnica pesnica in pisateljica Neža Maurer. Prvič se je v dopoldanskem času družila predvsem s člani društva Ozara, drugič, v večernem času, pa smo lahko pesničino iskrivost, nežnost in toplino doživljali še drugi občani.
Ob poslušanju zgodb iz njenega življenja smo se tudi dodobra nasmejali. Med drugim je povedala, da je bila nekoč strastna avtoštoparica: »Sama sem štopala. Samo enkrat je eden nekaj poskušal, pa sem ga tako ugriznila v roko, da mu je kri lila. Je rekel, da me bo prijavil na policijo, pa sem mu rekla, naj gre najprej k zdravniku, ker imam najbrž steklino. In me je marš nagnal iz tovornjaka.«
Pesnica, po rodu iz Savinjske doline, je prva leta službovanja preživela kot učiteljica na dveh šolah na Primorskem, kasneje pa se še izobraževala in delala kot urednica in novinarka na RTV in časopisni hiši Kmečki glas. Ves čas pa je seveda tudi pisala, predvsem pesmi, nekaj pa tudi proze. Prejela je številna priznanja, največ pa ji pomeni izbor za Slovenko leta 2008. Na tokratnem srečanju s pesnico v Sevnici, pa je Neži Maurer svoje lepe vtise izpovedala tudi članica literarne sekcije Večerna zarja pri Društvu upokojencev Sevnica Zdravka Brečko, ki jih lahko preberete spodaj.
Dolga desetletja je Neža Maurer živela v Škofji Loki, zdaj pa dneve preživlja v Trubarjevem domu upokojencev v Loki pri Zidanem Mostu.
Kljub častitljivi starosti, stara je 84 let, še vedno piše. Lansko leto je izdala novo zbirko pesmi, ki nosi naslov Ljubezenski triptih, zdaj pa se posveča zgodbi o svojem starem očetu.
Čas preživet s pesnico je hitro minil saj nas je s svojo umirjenostjo, prijaznostjo in iskrenim veseljem dodobra razvedrila.
Z. Stopar
Cenjeni pesnici gospe NEŽI MAURER
Dolga leta je v meni tlela želja spoznati tako plemenito gospo kot je spoštovana pesnica Neža Maurer. Sploh ne vem, zakaj ni nikoli do tega prišlo. A zdaj je tu pred menoj in med nami, zato si z velikim veseljem priznam: »Bolje pozno kot nikoli!«
To si štejem v veliko čast, saj imam končno priložnost od blizu pogledati v njene igrive oči in ji morda celo uspem seči v toplo dlan.
Moram priznati, da ste, spoštovana gospa Neža, čudovito, nežno in sočutno bitje. Iz iskric v Vaših očeh sije vedrina. Ob Vas je čutiti prijaznost, milino, dobroto srca. Nasmeh Vaših lic izžareva toplino duha, je nežen kot Vaša poezija. Skratka v Vas se skriva eno samo sonce.
Ste mar že kot dete v zibelki dali staršema čutiti naj Vam po vsebini krhke duše podarita Vam najbolj primerno, kot na kožo napisano ime Neža?
Naj vam ob koncu zaželim še veliko trdnega zdravja in radostnih dni; pa seveda še veliko pesmic naj izpod peresa Vaših rok po papirju zdrsi! Gotovo jih imate še veliko v rokavu.
Zdravka Brečko
Sevnica, 9. 7. 2015
