Mladi ne/bralec ni kriv, če odrašča v okolju, kjer mu družba na vsakem koraku ne ponuja knjige, revije, Cicibana, Zmajčka, Pisanega lista (včasih Pionirskega lista). Včasih je bila slikanica nekaj samoumevnega, nakup knjige ni pomenil bremena za družinski proračun, mladi pa so si želeli dokončati šolanje, si poiskati zaposlitev ter v prostem času poskrbeti za svoje zdravje in druženje z bližnjimi.

Danes je drugače. Mladi ne/bralec živi v svetu, kjer so pomembne čisto druge stvari. Kot pogosto beremo in slišimo v medijih – vodilo časa je kapital. Zato se moramo še toliko bolj truditi, da prisluhnemo in preberemo tisto, kar je res pomembno. Ostali čas namenimo otrokom, učencem, mladostnikom in tistim, ki jih imamo radi.

Na naši šoli to pot iščemo vsak dan. Enkrat nam uspe bolj, drugič nekoliko manj – pa nič hudega. Glavno je, da beremo. Tokrat smo brali pod krošnjami v naši čudoviti naravoslovni učilnici, polni energije in svežine. Zgledovali smo se po uspešni pobudi Knjižnice pod krošnjami, ki jo lahko srečamo v večjih mestih.

In res, dogajalo se je marsikaj: učiteljice smo brale v šotoru, na odeji, ležalniku in klopci. Učenci z učiteljico so pripravili dramsko uprizoritev Bobek in barčica, nekateri so brali v angleškem jeziku, dve deklici sta likovno ustvarjali ob napisanih besedah, najmlajši so poslušali pravljice iz kamišibaja in ustvarjali po nareku. Skupina višješolk je na odeji v soncu prebirala domače branje (pa verjetno še kaj drugega). Obiskala nas je tudi Potujoča knjižnica, ki vedno znova očara otroke, ko prvič pokukajo vanjo. Knjižnica Sevnica je poskrbela za delavnico izdelovanja kazalk in vpis novih članov. Verjetno sem še kaj pozabila zapisati – dogajanje je bilo res bogato.

Verjamem, da je vsak, ki nas je ta dan obiskal, začutil, da je branje tisto, kar nas druži in povezuje. Predvsem nam omogoča, da postajamo samostojni ljudje, ki razmišljamo s svojo glavo.

Tone Pavček: Berimo, da nas ne bo pobralo.

Neznani avtor pa je zapisal: Branje rojeva samozavest, samozavest rojeva upanje, upanje rojeva mir.

Zapisala: Erika Anzelc Intihar