Darinka Avguštin, planinka, planinska vodnica in prostovoljka
Darinka Avguštin je planinka z dušo in srcem. Predvsem pa oseba, ki je pripravljena vsakomur pomagati. Je planinska vodnica, tajnica Planinskega društva Lisca Sevnica, organizatorka planinskih taborov, izletov, skrbi tudi za Jurkovo kočo na Lisci. Je pozitivna oseba z večnim nasmehom.
Rodili ste se na domačiji nad Podgorjem nad Sevnico. Kakšni so vaši spomini na otroštvo?
Moji spomini na rojstni kraj Podgorje so lepi. Kot deklica sem že bila rada v naravi, nabirala sem travniške rožice, opazovala ptice in oblake na nebu, kako so se sprehajali, medtem pa si prepevala. Bilo mi je lepo. Prišlo je leto 1965 in čas za začetek šole. Ta dan sem težko pričakovala, saj sem se želela čim več naučiti. Šolo sem obiskovala v Sevnici in se vanjo vozila z avtobusom. Že pri 12 letih sem izgubila očeta, ki je umrl zaradi srčne kapi, kar je bilo zelo boleče. Od takrat sem imela občutek, da moram stati ob strani mami, da ne bi izgubila še nje. Bili smo trije otroci, tako da imam dva brata). Mogoče kdo to težko razume, a ko si v takšni situaciji, je drugače.
2. Poklicno vas je pot pripeljala v Jutranjko in v njej ste postali tudi aktivna planinka. Vas je planinstvo prevzelo takrat, ali ste bili aktivni že prej, v mladih letih? Kako je potekala planinska dejavnost v Jutranjki?
Po končani osnovni šoli sem se vpisala na srednjo tekstilno šolo v Sevnici, postala šivilja in se zaposlila v Jutranjki. Kot otrok sem sanjala, da bom postala kirurginja, a se je zaradi okoliščin obrnilo drugače. Rada sem hodila v službo, saj smo se delavci razumeli med sabo in bili pripravljeni pomagati drug drugemu. Poskrbljeno je bilo tudi za rekreacijo. V tistem času je bilo planinstvo v Jutranjki močno. Imeli smo smučarske in planinske izlete z avtobusom, kar je večinoma financiralo podjetje. Zelo mlada sem si ustvarila družino (poročila sem se pri 17 letih) in rodila dve hčeri. Z možem Jankom sva si takoj ustvarila svoj dom. Družinsko smo se udeleževali pohodov v hribe s planinsko skupino iz Jutranjke in tudi sami. Torej smo aktivni člani PD Lisca že od moje mladosti. Mož Janko je že takrat sodeloval v delovni akciji pri obnovi notranjosti Jurkove koče okoli leta 1980 in tudi pozneje. V tem času so me povabili tudi na Razbor, saj so potrebovali igralko za igro Pepca. Po tej igri smo odigrali še štiri igre, in sicer komedije, za katere sem potem šivala kostume, za blago pa naprosila v Jutranjki. Bila sem tudi predsednica Kulturne skupine Razbor. Bili smo čudovita skupina in smo s svojimi igrami gostovali v sevniški (polni) dvorani ter okoliških krajevnih skupnostih. Nekaj igralcev te skupine se nas je udeležilo enotedenskega gledališkega seminarja z znanimi slovenskimi igralci v Radencih. Bilo je enkratno in zanimivo. Povsod je bila navzoča tudi moja družina, stvari smo doživljali skupaj. Ko je čez leta na Razborju pater Karel Gržan pripravljal pasijon, so me spet povabili za izdelavo kostumov in pripravo igralcev na oder. To je bila zame spet nova izkušnja, ki sem se je z veseljem lotila, skratka, na Razborju je bilo z njimi delati veselje, bilo je veliko dobre volje. Vsekakor pa sem ta čas tudi redno zahajala v hribe, organizirala in vodila izlete za našo kulturno skupino.
3. Planinci vas poznamo kot aktivno organizatorko planinskih izletov, taborov, pohodov in drugih planinskih dogodkov v Planinskem društvu Lisca Sevnica, v zadnjem času pa skrbite tudi za Jurkovo kočo na Lisci. S čim vse se še ukvarjate na področju planinstva in prostovoljstva ter kako poteka vaše delo v društvu?
Prvi planinski sobotni avtobusni izlet skupine Jutranjka sem organizirala decembra 1999, kar počnem še zdaj in bo letos decembra že 20 let. V tem času smo začeli tudi mesečne pohode ob polni luni na Lisco, za kar skrbim še zdaj. Že osmo leto organiziram planinski tabor. Že 20 let pa tudi nosimo betlehemsko luč miru zadnjo nedeljo pred božičem na Lisco. Bila sem tudi pobudnik za ustanovitev pevske skupine, ki sem jo poimenovala Planinska pevska skupina Encijan in deluje pod mojim vodstvom že17 let. V društvu imamo kuharsko skupino, ki se že več kot 10 let udeležuje festivala praženega krompirja v Sloveniji in tudi zamejstvu. Zadnjo nedeljo marca pa je na Lukovcu pri cerkvi svete Magdalene blagoslov planincev in pohodnikov. To so dogodki, ki jih organiziram že veliko let, v društvu pa organiziram in pomagam pri izpeljavi tudi planinskega večera, občnega zbora, novembra srečanja pri našem zavetišču pod svetim Rokom ob občinskem prazniku, prvomajskega srečanja in srečelova na Lisci, prvi teden septembra pomoč v prometu, pomoč v prometu pri opravljanju kolesarskih izpitov osnovnošolcev, pri izvajanju šolskih športnih dnevov (pohodov), sevniškem planinskem maratonu. Lani pa sem postala tudi skrbnica Jurkove koče na Lisci. Skratka, dejavnosti ni malo, to pa pove, da je veliko dela. Za kakovostno opravljeno delo so potrebni tudi ljudje, predvsem člani društva, ki so to pripravljeni narediti z dobro voljo, brez plačila. Zahvaljujem se vsem, ki se odzovete na moj telefonski klic in se udeležite akcije, le tako lahko nam uspeva in naj še traja. Vedno menim, da je organizacija dogodka samo začetek, delo je opravljeno, ko se dogodka udeležijo ljudje. Vsa našteta dela so bila opravljena z dragimi planinci, ki so se odzvali na dogodke, zato jim hvala. V tem duhu nadaljujemo delo, s čimer bogatimo sebe in okolico. Prostovoljstvo je delo, ki ga je bilo velikokrat treba usklajevati s službo in družino. Hčeri sta poročeni, imata svoji družini, na kar sem zelo ponosna. Prav tako radi zahajajo v naravo, hribe. Večkrat naredimo kakšno turo skupaj, pridružijo pa se nam tudi vnukinje. V tem obdobju pa sem imela tudi zdravstvene težave.
4. Pred nekaj leti ste se spopadali s težko boleznijo. Kako vas je zaznamovala ta težka življenjska prelomnica?
Pred 10 leti sem zbolela za borelijo, pred petimi pa za rakom. Ni bilo lahko, a vse dejavnosti so potekale po načrtu, pri vsem pa mi je najbolj pomagal mož. Ob strani pa mi je stala tudi moja družina.
5. Ste prejemnica številnih priznanj na področju planinstva in tudi prostovoljstva, med drugimi tudi srebrne plakete Občine Sevnica, ki ste jo prejeli novembra 2018. Kaj vam pomenijo?
Ta priznanja mi pomenijo veliko in hvala predlagateljem, ki so moje delo opazili in se mi na tak način zahvalili. Nič namreč ni samoumevno, vsako delo, še na videz tako majhno, potrebuje srčnost in celega človeka vsak dan kakšno uro.
6. Prostovoljstvo je dandanes na preizkušnji. Kako se spopadati s tem izzivom in spodbuditi predvsem mlade, da bi postali prostovoljci?
Da si prostovoljec, je veliko dejanje za družbo, saj prispevaš svoj prosti čas za lepše bivanje v okolju in tudi v državi. Smo v času, ko vsi le nekam hitimo, zmanjkuje nam časa tudi za družino, drug drugega skoraj ne poznamo.
7. Bi želeli še kaj sporočiti našim bralcem?
Poskusimo upočasniti ritem, ne bomo lačni zaradi tega, mogoče bomo pa bolj srečni, kajti čas beži z nami ali brez nas. Samo časa se ne da kupiti, da bi ga bilo več.
Pogovarjal se je Rok Petančič.
