Moja rojstna domačija se je stikala na Črnem potoku, ki teče med Sevnico in Bregom.

Večkrat sem se spraševal, zakaj se imenuje Črni potok. Ker nisem dobil odgovora, sem si odgovoril takole. Za našo skromno družino s šestimi otroki, po starosti sem bil tretji, smo morali nositi drva za kurjavo, ki smo jih nabirali tudi v bližini potoka, saj so ob potoku rastla razna drevesa z obeh strani. Potok je bil v normalnem stanju 100 cm. Kamenje je ilovnato modro in tako se je videla samo črna, dvametrska črta.

Blizu Save je cestni most, ki so ga sezidali v času Rimljanov, zato se cesta od vasi Breg proti Jurkloštru imenuje Rimska cesta.

Med drugo svetovno vojno so z vlaki, označenimi z znakom rdečega križa, prevažali ranjence in tako označene vlake po mednarodni konvenciji niso smeli napadati z letali.

Leta 1942 je tako označen vlak prevažal nemške oficirje, ki so odhajali na dopust. Iz Zagreba je v Sevnico prišlo naročilo, naj vlak ustavijo. Na stiku so tračnice zamaknili in vlak je iztiril.

Ker sem to slišal, sem šel gledat. Bil sem v grmu 10 m stran. Mrtvih je bilo več kot 300 ljudi. Ves dan so s tovornjakom vozili ranjence v mesto.

Nato so ob Savi postavili tri barake za 50 nemških vojakov, ki so stražili železniški in cestni most.

Spomladi leta 1944 so med Savo in železnico postavili stanovanjske barake za 30 nemških vojakov. Ti vojaki so gradili strelne bunkarje in ogradili železniški ter cestni most. Brez njihovega dovoljenja ni mogel nihče čez most.

Sredi poletja so pripeljali tovorne vlake od Črnega potoka do začetka vasi Breg. V vsakem drugem vagonu so bila žita, v preostalih pa razstrelivo (municija).

Ko so leta 1945 partizanska letala napadala vagone, so naši železničarji v dogovoru z nemškimi vojaki odpeljali pet vagonov na drugo stran železniške postaje. V teh vagonih je bilo tako močno razstrelivo, da bi ob morebitnem napadu to razstrelivo naredilo razdejanje deset kilometrov naokrog. Tako pa je zgorela samo vas Jelša.

                                                                                                                      Karel Kožuh