Pisalo se je leto 1890. Anton Runovec je kmetoval na gruntu sredi strmega pobočja skoraj tisoč metrskega Velikega Kozja nad Zidanim Mostom. In s parom volov se je odpravil preko Save v z njegovim kipom v njej.

Dve leti kasneje se mu je rodila hči Marija, njegova naslednica na kmetiji. Z njeno poroko ter smrtjo Antona (1929) je priimek Runovec zamenjal Klenovšek, a po domače je kmetija in s tem tudi kapelica za domačine še vedno »Rujevčeva«. Čez leta je bil izginuli Antonov kip nadomeščen s kipom Marije z Jezusom v naročju. Razen manjših popravkov sicer kapelica v 123 letih ni doživela večjih posegov. Do letos, ko je Nace v dogovoru z Marico, ženo pokojnega brata Jožeta,sklenil, da jo obnovi. Preko njene vnukinje Špele je namreč spoznal vsestranskega Janeza Orešnika iz Šentjanža. Le ta je v domači delavnici restavriral kip, skupaj s pomočjo družine Maričine hčerke Jožice pa tudi kapelo. In kapela je zasijala kot verjetno še nikoli prej. Pa tudi privabila številne ljudi k ogledu.

Zaključek obnove se je zgodil 13. oktobra z njenim blagoslovom. Lepa jesenska nedelja je privabila preko 50 ljudi. Obred je vodil mnogim Slovencem poznan župnik Janez Furman, ki je nedavno prevzel loško župnijo. Obred je zaključil Nace, ki kljub temu, da je najstarejši mož daleč naokoli, še vedno rad zapoje. Harmoniko, njegovo drugo ljubezen, pa je na druženju v nadaljevanju raztegnil prijatelj Niko. Ker je iz Poldetovega kotla in bogato obloženih pladnjev prijetno dišalo, je druženje prijateljev in znancev trajalo vse tja do večera. V veliko zadoščenje Naceta, ki je izpolnil zaobljubo staremu očetu Antonu in materi Mariji, ter poskrbel, da bo kapelica še naprej krasila hribovsko kmetijo. Tudi kot opozorilo vsem vrstam rokovnjačev, da tod žive kleni ljudje.

 

Besedilo, foto: Dušan Klenovšek