Gospe Amaliji sem ob prihodu iskreno čestitala v svojem imenu in v imenu Turističnega društva Tržišče ter ji izročila lep pomladni šopek tulipanov. Gospa me je povabila v svoje stanovanje, ki vodi po stopnicah v mansardni del stanovanjske hiše. Ob kavici, ki mi jo je skuhala, sva prav prijetno klepetali in se pošteno zaklepetali.

Spoštovana Amalija, pred kratkim ste praznovali 100. rojstni dan. Kje se je začelo vaše življenje?

Rodila sem se v Preski pri Dobrniču kot deveta od enajstih otrok. Žal pet mojih bratov in sester ni dočakalo pet let starosti, saj so zaradi bolezni umrli. Bil je namreč čas druge svetovne vojne, ko je bilo veliko hudega in tudi veliko bolezni. V domačem kraju sem obiskovala šolo, potem pa sem se šla učit v trgovino v Dobrniču in postala trgovka. Doma smo imeli le majhno domačijo, ki ni nudila dovolj za preživetje tako številčne družine, zato smo morali otroci kmalu poprijeti  za delo. V Dobrniču sem delala le kratek čas, saj me je znanka pregovorila, da moram iti še kam drugam, da vidim malo svet, da ne bom vse življenje samo v Dobrniču. Dobila sem delo v Celju, od koder pa so nas septembra 1941 izselili. Najprej sem bila izseljena v Rajhenburg, nato v Slavonsko požego, pozneje pa še v Slavonski brod. Od tam sem 11. januarja 1942 pobegnila. Nikogar ni bilo ob meni. Nekaj poti sem prehodila, del poti sem skrivaj potovala z vlakom, saj denarja za vozovnico ni bilo. Na pomoč mi je priskočila družina, pri kateri sem prenočila, potem pa so me s čolnom prepeljali čez Kolpo, da sem lahko prišla do vlaka in z njim nato do Trebnjega. Zvečer, ko sem prišla domov, so me bili starši izredno veseli, srečni, da sem živa in zdrava. V izgnanstvu mi sicer ni bilo hudega. Dodeljena sem bila družini z eno hčerjo, vsem pa sem šivala razna oblačila: oblekice, krila, jakno ... Nisem bila najbolj vešča šivanja, kljub temu pa sem se potrudila in sešila najbolje, kot sem znala.

Kdaj ste se poročili in kje ste živeli po poroki?

Z Vitkom Umekom sva se poročila leta 1948. Spoznala sva se na mladinskih sestankih in srečanjih. Takrat sem delala na  Malkovcu v trgovini. Popisovali smo žito, živino in razne pridelke za oddajo, ki so jih imeli kmetje. To je bil čas takoj po koncu druge svetovne vojne, ko so morali del pridelkov oddati. Sčasoma sva si uredila dom na moževi domačiji v Tržišču. V zakonu so se nama rodile 3 hčere in en sin, skupaj torej štirje otroci. Mož, ki je bil krojač, si je želel čez nekaj časa kupiti poseben šivalni stroj, zato je odšel na delo v Nemčijo. Tam je nameraval ostati le kratek čas, kakšen mesec. To se je zavleklo v več mesecev in celo leta, nazadnje pa smo šle v Nemčijo k njemu tudi jaz in dve hčeri, sin pa je bil takrat na služenju vojaškega roka. Pozneje je prišel v Nemčijo tudi on. Ko se je Vitko upokojil, si je želel, da se vrnemo nazaj v Slovenijo, saj je bila njegova pokojnina majhna in bi bilo življenje tam težje, hkrati pa si je želel vrnitve v svoj domači kraj. Nazaj sva se vrnila sama, saj so hčeri in sin ostali v Nemčiji. 

Kljub svojim letom ste še vedno aktivni in še vedno vozite, kajne?

Izpit za avto sem naredila v Nemčiji, ko sem bila stara 55 let. Istočasno je vozniški izpit opravil tudi mož, zato sva takoj kupila avto.  Najprej sva imela toyoto, nato forda, fiat, ki ga vozim zdaj, pa je moj tretji avto. Živim sama, zato moram tudi poskrbeti sama zase. Z avtom se odpeljem do sina, ki živi v Brežicah, v Sevnico na banko, plačati položnice, pa k maši ...

Kaj vas v življenju veseli in kaj vam pomeni največ ter kaj vas dela srečno in imate radi?

V življenju sem si vedno zadala neki cilj: treba je bilo prekriti streho, teraso, štalo, nato še barako. To me je osrečevalo in gnalo naprej. Če nimaš cilja, greš, zato sem naredila še drvarnico. Ker nihče od otrok ne živi blizu, se nimam s kom pogovoriti o vsakodnevnih zadevah. Živim sama in tudi sama moram razmisliti in postoriti vse potrebno. Zelo rada delam na vrtu, kamor grem včasih tudi večkrat na dan pogledat, kakšen je moj pridelek. Na izlete z upokojenci ne hodim več, saj moža nimam več, umrle pa so tudi že vse moje prijateljice, sovrstnice, s katerimi smo se včasih družile.

Če bi lahko še enkrat živeli svoje življenje ... ali bi v njem kaj spremenili, se o čem odločili drugače in ali kaj obžalujete?

Če bi bilo mogoče, gotovo ne bi šla na delo v Celje, ampak bi ostala v domačih krajih. Spomini na tisti čas in kraj, od koder sem bila nato izgnana, niso najlepši, zato te odločitve ne bi sprejela še enkrat. Drugega ne bi nič spreminjala. Ni bilo vedno vse le dobro in lepo, bili so tudi težki časi, ampak z dobro voljo človek vse nekako preživi.

Kakšen je recept  za tako dolgo in polno življenje?

Nimam nobenega recepta. Trudim se, da se ne bi preveč ukvarjala s skrbmi, ampak se z njimi kar nezavedno srečam. Otroci so še vedno moji otroci, zato me še vedno skrbi zanje in njihove družine. Imam 6 vnukov in 9 pravnukov. Treba je delati, ker delo krepi človeka in ga hkrati tudi sprošča. Delati sem morala ves čas, ampak mi nikoli ni bilo težko. Zato se tudi nad svojim življenjem nič kaj ne pritožujem. Želim si, da bi živela vsaj še kako leto in bila zdrava, samo zdravja si želim.

Najin pogovor mi je odzvanjal po glavi še vse popoldne. Koliko energije premore ta gospa pri svoji častitljivi starosti ... Z njo prekaša marsikoga od nas, ki smo precej mlajši ter vse prevečkrat brez volje in prave energije do življenja. Kapo  dol in globok poklon, gospa Amalija.

Pogovarjala se je Milena Knez.