Tudi v prvem pomladnem mesecu nadaljujemo z Akademijo prostovoljskega dela.
V četrtek, 4. 3. 2021, se bomo pozabavali z debato ob knjigi "Vihar v glavi" - Siegel v knjigi staršem pokaže, kako lahko razvojno najbolj zahtevno obdobje v življenju otrok, postane najbolj izpolnjujoče in kako lahko starše nagradi.
V starosti med 12. in 24. letom se v možganih mladostnikov dogajajo velike spremembe. To pri mladostnikih povzroča čustvovanje, odzive in vedenje, ki starše in druge odrasle pogosto prestraši. Ni čudno, da se starši svojim mladostniškim otrokom včasih približujejo v strahu, spet drugič pa se nanje jezno odzivajo.
Priznani nevropsihiater dr. Daniel Siegel v uspešnici Vihar v glavi, pokaže kako lahko staršem in mladostnikom znanje o možganih pomaga, da jih morebitni spori in viharji lahko še močneje in globlje povežejo. Predvsem pa, da drug drugega lažje razumejo.
Knjiga tako starše kot mladostnike seznanja z osnovnim nevrološkim znanjem, da se lažje razumejo. Hkrati pa jih s praktičnimi metodami opremi, da to zahtevno obdobje lažje zdržijo in da jih ne razdruži, pač pa še močneje poveže.
V četrtek, 11. 3. 2021, pa bomo pokukali v gledališče dialoga kot metodo za delo z mladimi.
“Sodelujte v predstavi, ki se bo zdaj zdaj začela. In ko se boste vrnili domov, s svojimi bližnjimi igrajte v svojih lastnih igrah. Iščite tisto, kar zmeraj prezrete: tisto, kar je očitno. Kajti gledališče ni samo družabni dogodek, je način življenja. Vsak izmed nas je igralec, akter. Ni dovolj, da samo živimo v svetu, moramo ga dejavno spreminjati”, je leta 2009 zapisal Augusto Boal, brazilski režiser in dramatik.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja med diktaturo brazilske vojske začne Augusto Boal razvijati gledališke tehnike, s pomočjo katerih bi znotraj represivne družbene ureditve odprl prostor javnemu govoru in kritičnemu mišljenju. Opirajoč se na kultno knjigo edukatorja Paula Freiere 'Pedagogika zatiranih', razvije tehnike, ki temeljijo na kolektivnem ustvarjanju in aktivni participaciji občinstva – tehnike, danes poznane pod imenom Gledališče zatiranih. Le-te gledajočega spremenijo v delujočega; paradigmo odgovorov zamenjajo s paradigmo vprašanj; sprožijo kritično analizo družbe. V želji iniciirati spremembe.
Ob izidu slovenskega prevoda knjige InExActArt: Autopoietsko gledališče Augusta Boala, priročnik za delo z metodo gledališča zatiranih avtorice dr. Birgit Fritz, lahko v Odru prisluhnete pogovoru z avtorico. Pogovor smo posneli leta 2010, ko je v Sloveniji zasejala prvo seme gledališča zatiranih. Z dr. Birgit Fritz se je pogovarjala Saška Rakef.
https://ars.rtvslo.si/2020/11/oder-287/
V četrtek, 25. 3. 2021 ob 17.00, pa nam bo Saša Llapushi, naša prostovoljka, predstavila svojo knjigo Mesto luči."V vsakem človeku je skrit zaklad srca, a le redki ga odkrijejo in zaživijo. Ta knjiga je dana z namenom, da pokaže pot, a korake po njej izbira vsak sam".
Knjiga v knjigi. Preplet dveh zgodb, ki povezujeta preteklost in sedanjost. Skozi skupno ustvarjanje se rojeva vizija prihodnosti.
Dotakne se aktualnih tem našega časa:- naravnega življenja in samooskrbe,
- povezovanja in sodelovanja,
- osebne sreče in duhovnega razvoja.Poglobi se v odnose, srčno komunikacijo, ljubezen, prijateljstvo in partnerstvo. Rdeča nit so sporočila srca, ki odkrivajo tančice življenja.
Skozi zgodbo dveh prijateljic, ki sta se podali na srčno potovanje, se razkriva pot ljubezni, ki ju vse bolj vodi do polnosti življenja. Komunikacija s srcem jima omogoča bolj zavestno doživljanje njunega vsakdana. Razkrivajo se jima mnoge skrivnosti obstoja. Njuno skupno ustvarjanje se začne s knjigo, nadaljuje pa s skupino iskrenih prijateljev – v neobičajno smer. Na pobudo dveh izmed njih se odločijo ustvariti poseben kraj za življenje, mesto luči.
Roman, ki je hkrati tudi učbenik srčne komunikacije, na preprost, a uporaben način nakazuje mogoče in praktične rešitve. Vsak, ki knjigo bere s srcem, lahko v njej najde vzporednice s svojim življenjem in začuti, kje se nahaja na svoji poti.
Posebnost je, da je knjiga v celoti skanalizirana. Sporočila so prihajala sama. Avtorica jih je tekoče zapisovala, kot bi ji osebe iz zgodbe same pripovedovale svoja doživetja. Vsak dan je bilo pisanje vznemirljivo, kajti nikoli ni točno vedela, kako se bo zgodba odvijala. Prav tako se ji vse do zadnjega ni razkril zaključek, ki pa je hkrati kot nov začetek. Zaradi tega se je avtorica odločila, da knjiga izide pod psevdonimom. V iskanju skupnega imena, ki bi predstavljalo avtorja te navdihujoče knjige, se je nekega jutra prebudila iz sanj, v katerih je ime razločno slišala.
Ob prijavi na e-mail vgc.posavje.sevnica@gmail.com boste prejeli povezavo do ZOOM-a.
