S svetimi tremi kralji, imenovanimi tudi "tretji božič" oziroma praznik Gospodovega razglašenja, se zaključuje obdobje dvanajstih svetih dni oziroma "volčjih noči". Na predvečer ponekod še vedno pokadijo in z blagoslovljeno vodo pokropijo hiše ali stanovanja, na podeželju tudi gospodarska poslopja, gospodinje pa spečejo božični kruh. Na svete tri kralje marsikje podrejo božično drevo in s tem tudi simbolično zaključijo božično-novoletne praznike.
Dan svetih treh kraljev je bil sprva osrednji krščanski praznik božičnega časa. Trikraljevsko koledovanje sega v 16. ali 17. stoletje, in sicer v tedanje mestne šole. Dijaki so kot trikraljevski koledniki hodili voščit novo leto premožnejšim meščanom, od katerih so nato dobili darove. Pozneje se je koledovanje razširilo tudi na podeželje. Sredi 19. stoletja je bilo trikraljevsko koledovanje razširjeno po vseh slovenskih pokrajinah.
Božično, novoletno in trikraljevsko koledovanje se je pred prvo svetovno vojno začelo spajati v trikraljevsko. Koledniki so obiskovali domove, peli koledniške pesmi, izvajali krajše dramske prizore ter voščili srečo in zdravje, v zameno pa so dobivali darove. Vsebina pesmi je bila povezana s prihodom svetih treh kraljev. Na vrata ali podboje hiš so pisali začetnice C + M + B (Christus Mansionem Benedicat / Kristus, blagoslovi to hišo), ki so pozneje prešle v začetnice svetih treh kraljev.
O božičnih kolednikih poročata Primož Trubar (1575) in Janez Vajkard Valvasor (1689). Po podatkih Ivana Vrhovnika je bilo trikraljevsko koledovanje med ljubljanskimi čolnarji in mesarji znano že pred letom 1653.
Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje prepovedano, zato je začelo zamirati. Tradicionalna trikraljevska koledovanja s prepevanjem koledniških pesmi in voščili za novo leto so začeli v vaških in urbanih okoljih oživljati konec osemdesetih let 20. stoletja, močno so oživela v devetdesetih letih 20. stoletja, med drugim tudi z uvedbo Trikraljevske akcije. Akcija je nastala na pobudo Misijonskega središča Slovenije, s katero so začeli zbirati denar za misijone. V njej sodelujejo predvsem otroci in mladi. Od konca devetdesetih let 20. stoletja ena od koledniških skupin obišče tudi predstavnike države in Cerkve.
Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.
