Občinska organizacija Združenja borcev za vrednote NOB Šentrupert je že dlje časa načrtovala izvesti pohod v tabor Zapadno dolenjskega odreda v Jelovko. Letos nam je to uspelo skupaj s  pohodniki Društva upokojencev Šentrupert. 3. decembra 2015 smo se zbrali pred Kulturnim domom v Šentrupertu. 53 pohodnikov je avtobus pod vodstvom dveh Jožetov popeljal v Lukovec (Občina Litija). V rahlo meglenem jutru smo se napotili v osrčje prijazne Dolenjske, med Mirno, Gabrovko in Šentrupertom v trikot naselij Zaloka-Pečice- Zabukovje. Pot nas je vodila po gozdu in uživali smo v jesenskih barvah. Malo manj pa ob pogledu na podrta drevesa, ki jih nihče še ni pospravil od zadnje vremenske katastrofe. Po prijetni hoji smo prispeli v kraj imenovan Jelovka.  Do Zaloke je okoli 600 metrov, do Zabukovja je cca. 20-25 minut peš hoje , do Pečic pa 3/4 ure.  Tam so si borci Zapadno dolenjskega odreda (ZDO)  leta 1942 uredili svoj tabor. ZDO je bila posebna enota,  ki je takrat v treh bataljonih imela 265 bork in borcev. Posebnost je bila v tem, da je združeval več funkcij: teritorjalno, vojaško, politično in mobilizacijsko, propagandno in kadrovsko.  V taboru so bila prva ležišča nared že 2. novembra 1942. Imeli so kuhinjo, klavnico in šotor za prvo pomoč.  Zgradili so tudi štiri zemljanke, leseno barako in pet šotorov. Sredi tabora sta bila šotora štaba in ambulanta. Bili so izredno organizirani. Kot redna delovna obveznost je bila vojaško-politična vzgoja, urejanje in pregledovanje opreme, posebno pozornost pa so posvečali tudi osebni čistoči. V Jelovki so bivali sedem tednov. Iz tabora so hodili na različne borbene akcije, za dan mrtvih leta 1942 so v Šentrupertu na pokopaliču pokopanim partizanom položili cvetje in se  šest  tednov kasneje udeležili polnočnice v Svetem Križu. Organizirali so 11 političnih mitingov in 5 mobilizacijskih sestankov.  Sestavili so tudi pevski zbor in izdajali lastno glasilo "Stenski  časopis". Izšle so tri številke v novembru in decembru.  Ena od pomembnih nalog je bila tudi varovanje "Stiške tehnike", ki so jo preselili v Jelovko, preimenovali pa so jo v tiskarno "Urška".  V decembru so ponatisnili več številk "Slovenskega poročevalca" ter natisnili prvo številko ženske revije "Naša žena".  Izvedli so tudi "Miklavževanje".  Tabor je ZDO uporabljal do 22. decembra 1942. Šele 15. maja 1943 so italijanski vojaki in belogarditi prvič prišli na prostor kjer je imel odred tabor . Zažgali so vse ostanke zemljank in barake. Sedaj je v taboru ohranjena samo baraka štaba z obvestilno tablo. Za barako skrbijo člani  OO ZB za vrednote NOB Šentrupert. Po krajšem postanku pri baraki in obnovitvi dogodkov in dejavnosti, ki so se dogajale v tem kraju smo se napotili proti Zabukovju, kjer nas je počakal harmonikaš Viktor. Ob spremljavi harmonike smo zapeli par partizanskih pesmi in se peš napotili naprej po novi cesti do Zaloke. Tam nas je počakala prijazna domačinka in nas pogostila z domačimi dobrotami. Z avtobusom smo se nato napitili v Šentrupert in 64 pohodnikov (nekateri so se nam pridružili kasneje) smo zaključili dan z dobrim kosilom, člani pohodniške skupine DU Šentrupert pa so si izmenjali novoletna darila.