POZDRAVLJEN GOSPOD ZLATOMAŠNIK
V cvetju rožnem, v jasnih dneh mladosti
pred vas je stopil Kristus naš Gospod,
krog čela trnjev venec, križ na rami,
izmučila ga je krvava pot.
Pogledal vas je milo, ljubeznivo,
in iz oči je vaših nekaj bral,
dopadla mu je vaša čista duša,
zato k apostolom vas svojim je pozval.
"Za mano hodi! Pot je sicer strma
in križ boš nosil kot ga nosim jaz
in trnje ostro tudi tvoj bo delež,
izmučen, poten bo tvoj obraz."
Pokleknili ste, poljubili sveto roko,
ki vas pozvala je na težko pot;
objeli križ ste in duša je zapela:
"Na veke boš moj delež ti, Gospod."
Pet desetletij bo v teh dneh minilo,
najlepši dan vseh dni je takrat bil.
Maziljeni ste svoj "promitto – obljubim" govorili,
od škofa ste poljub miru dobili.
Odšla so leta, daleč so za vami
zlato mašo že boste nam zapeli
goreči, kakor pred petdesetimi leti
boste jubilejni kelih v roke vzeli.
In tudi nam, ki smo otroci vaši,
ki blagi in dobri ste bili nam vsekdar,
da, tudi nam se danes srce širi,
ko stopate, zlatomašnik, pred oltar.
Kaj ste nam vi, kaj ste nam bili vsa leta?
Beseda skromna tega ne pove,
hvaležni vsi priznavamo:
"V vas našli najboljše in najblažje smo srce."
Kolikokrat ste trudno roko dvignili
in v dušo se je vrnil rajski mir,
odpirali ste nam tabernakelj sveti,
ovčicam svojim bili ste zvest pastir.
Dovolite, da se z vami veselimo,
ker vas v svetišče je Gospod sprejel.
Posvetite prosimo še nam molitev,
da dobri Bog nam bo dolge odvzel.
Iz naših src bo vroča prošnja vrela,
ko v rokah držali boste sveti dar.
"Mogočni Bog, ti v zdravju ga ohrani,
da bisernomašnik stopi pred oltar".
