Šempeter je obstal, ko smo v torek, 24. aprila, k večnemu počitku pospremili dolgoletnega župnika Šempetrske župnije, našega uglednega krajana in občana, ki je svoje življenje posvetil sočloveku, gospoda Dušana Bratino.

Starosta primorskih duhovnikov je svojo življenjsko pot začel 5. januarja 1914 v Velikih Žabljah. Po štiriletni osnovni šoli doma, je odšel v Gorico, v goriško bogoslovje, kjer se je najprej šolal 2 leti v pripravljalnici, 8 let v malem semenišču in zatem 4 leta v bogoslovju. Duhovniško posvečenje je prejel 11. ju­nija 1938 v goriški stolnici. 

Svojo službeno pot je začel v Stomažu, leta 1940. pa je prevzel župnijo Ajdovščina, kjer je ostal 27 let. V Šempeter pri Gorici je za župnika prišel leta 1967 in šempetrsko župnijo upravljal vse do svoje upokojitve leta 1988. Kasneje je kot župnik v pokoju po svoji najboljših močeh pomagal v dušnem pastirstvu. Vsak trenutek je bil na voljo tudi bolnikom v šempetrski bolnišnici, zato so si ga zapomnili bolniki iz vse regije. Zaradi slabega zdravja je moral leta 2010 v bolnišnico, od koder je nato je odšel v Dom Pristan v Vipavo. Tam je 22. aprila dokončal svojo življenjsko pot v 99 letu starosti.

Gospod Dušan je bil znan po svoji izvirnosti in kot goreč častilec svetogorske Matere božje. Kot pobudnik za reševanje svetogorske podobe med 2. svetovno vojno je poskrbel, da je svetogorska podoba leta 1943 prišla iz vojnega vrveža najprej v Ajdovščino, potem preko Gradišča v kapucinski samostan v Vipavski Križ in nato naprej na Kostanjevico na Kapelo. Nekaj časa je podobo na ramenih med nemškimi tanki nosil tudi sam in takrat je goreče prosil: »Marija, jaz varjem tebe, ti varuj mene«. 

Kot župnik in kot oseba je bil gospod Dušan zelo vesten in redoljuben. Čeprav nekoliko strog, je znal prisluhniti pomoči potrebnim, si vzeti čas zanje, jim svetovati in nuditi predvsem duhovno pomoč. Rad je imel naš kraj. Iskreno se je veselil, ko smo leta 1998 dosegli, da sta Šempeter in Vrtojba postala samostojna občina. Za svoje življenjsko delo je v letu 2009 prejel tudi občinsko priznanje.

Z molitvami, mašo in solzami smo se od gospoda Dušana poslovili številni verniki. Poleg škofa Metoda Piriha, ki je ob soudeležbi velikega števila duhovnikov vodil pogrebno slovesnost, sta se od njega poslovila tudi župan Milan Turk v imenu šempetrske župnije, kraja in občine ter Janja Medvešček v imenu župnij Ajdovščine in Stomaža.

Hvaležni smo mu za vse, kar je v času svojega bivanja med nami za nas naredil in počaščeni z njegovo odločitvijo, da si je za kraj svojega zadnjega bivališča izbral Šempeter.