Miren-Kostanjevica
Nova Gorica
Projekt LivingFountains
Glavni namen projekta LivingFountains, ki je izvajal na območju Mestne občine Nova Gorica, Občine Miren-Kostanjevica in Občine Šempeter-Vrtojba, na italijanski strani pa območje Občine Doberdob, Sovodnje in Portomaggiore je bil ohraniti kulturno krajino in kulturno dediščino vodnjakov, ki bogatijo čezmejno območje. Cilj projekta je bil tako obnoviti vodnjake kot spomenike kulturne dediščine ter oživiti dogajanje, povezano z zgodovinsko kulturno dediščino vodnjakov, in poudariti naraščajoč pomen ohranjanja lokalnih virov čiste pitne vode v urbanem prostoru. Poleg obnove izbranih vodnjakov so aktivnosti 12 projektnih partnerjev obsegale še zbiranje gradiv o zgodovini vodnjakov z definiranjem vodnih učnih poti, organizacijo prireditev ob vodnjakih ter promocijo vključno z označevanjem vodnjakov in opredelitvijo Ceste vodnjakov.
V občini Šempeter-Vrtojba je bila izvedena obnova najprej štirih vodnjakov v Vrtojbi (Ul. 9. septembra, Krožna cesta, Zapučke, Cesta na Čuklje). Z racionalno porabo sredstev in z dodatnimi 8.000 EUR, ki jih je Občini uspelo v okviru projekta pridobiti, je Občina Šempeter-Vrtojba poleg omenjenih štirih obnovila še peti vodnjak, tokrat v Šempetru pri Gorici (Cesta Prekomorskih brigad).
Vodnjak v Šempetru
Vodnjak v Šempetru je registrirana enota nepremične kulturne dediščine, s št. EŠD: 19866. Na podlagi meril vrednotenja, kot so avtentičnost, ogroženost, redkost, starost in tipičnost so ga leta 2005 na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica, vpisali v Register kulturne dediščine in zavarovali v okviru občinskih prostorskih aktov. Poleg vodnjaka zavarovano območje obsega tudi njegovo bližnjo okolico z ograjnim kamnitim zidom, ki zamejuje njegov ambient. Glede na analogije ob sorodnih ali vzporednih povezavah z bližnjim območjem Coroninijevega dvorca in glede na njegovo lego v središču kraja, je datiran vsaj v 17. stoletje. Zanesljivo pa vemo, da tu stoji od leta 1822, kar izpričuje Franciscejska katastrska mapa. Vodnjak je globok okrog devet metrov. Prostor v obliki jaška predstavlja njegov podzemni del, kjer se voda zbira. Zgrajen je iz manjših in večjih kamnitih kvadrov, nabitih z neprepustno ilovico. Valjast oklep na površini je zidan in ometan. Ob pričetku obnove vodnjaka so bili najdeni kamniti elementi, ki izpričujejo, da je bil morda oklep prvotno kamnit. Po njegovi obnovi, verjetno na prelomu iz 19. v 20. stoletje ali po končani prvi svetovni vojni v prvi četrtini 20. stoletja, pa je mojster zgornji del vodnjaka na novo pozidal, ometal in likovno okrasil.
Šempetrski vodnjak je bil vrsto let opuščen, ožja okolica zaraščena ter zanemarjena in je služila kot odlagališče za odpadni material. Sanacija vodnjaka se je pričela meseca maja. Izbrani izvajalci del so najprej ožjo okolico vodnjaka očistili. Sledila je gradnja ograjnega zidu, ki so ga zaradi slabega gradbenega stanja morali najprej porušiti in nato narediti temeljenje za nov zid. Andrejka Ščukovt, konservatorska svetovalka na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica, je povedala, da je bilo »vodilo ponovne pozidave zida to, da se ga je izvedlo z istim oz. podobnim lokalnim materialom (peščenjakom) in v podobni tehniki gradnje. S sanacijskimi deli na nadzemnem delu vodnjaka (oklepu), kljub slabemu gradbenemu stanju, smo poskušali ohraniti originalne segmente v čim večjem obsegu«. Prav tako se je obnovilo obstoječ kovan mehanizem za dvigovanje vode, manjkajoči deli pa so bili narejeni na novo. »Glede na anologije sorodnih vodnjakov smo predvidevali, da je bila nameščena nad mehanizmom streha. Ker izpričanih ali verodostojnih podatkov nismo pridobili je nismo izvedli. Prav tako nismo pridobili nikakršnih podatkov kakšne oblike in materiala je bil pokrov vodnjaka, zato je bil izdelan glede na tipologijo obstoječih vodnjakov. Ob odstranitvi nasutja je bil odkrit in saniran originalen tlak. Preostali, izven oboda pa je narejen z namenom, da se ustvariti ugoden ambient, ki bo služi druženju«, še pravi Andrejka Ščukovt.
