Za zadnje druženje z upokojenci v tem letu je bil planiran pohod na hrib Javoršček nad Novo Štifto. Zaradi mrzlega jutra in poledenelih poti, smo se zadnji trenutek odločili, da izberemo krajšo in lažjo pot. Pot smo pričeli v kraju Gornji grad. Zbrali smo se na parkirišču ob cerkvi, ki je posvečena svetnikoma sv. Mohorju in Fortunatu. To je cerkev, ki je po prostornini največja v Sloveniji in ima tudi najvišjo kupolo. Zgodovinsko mesto Gornji grad je v zgodovini imelo veliko vlogo, predvsem v času, ko so imeli v Gornjem gradu ljubljanski škofje svojo letno rezidenco. Drugače pa je kraj tudi sedež istoimenske občine. Preden smo se odpravili na pohod, je vsak pohodnik dobil majhno darilce za Božička, postavljena sta bila dva nagradna vprašanja in za pravilne odgovore podeljeni dve lepi nagradi. Odločitev je padla, da se tokrat podamo v Florjan nad Gornjim gradom. To je majhen zaselek, ki je razpršen po hribčku v obliki manjših ali vecjih hribovskih kmetij. Celoten zaselek ima 171 prebivalcev, do vsake kmetije pa vodijo ceste, ki so primerne za osebna in tovorna vozila. Celotno področje Florjana se je že zjutraj kopalo v soncu, zato smo pohiteli, da smo prišli čim prej iz mrzle sence. Pot nas je vodila čez Šokat, to je ozka dolinica ob potoku Šokatnica, ki se konča šele v Srnjakovih kotlih, naravni znamenitosti tega področja. Pri kmetiji Zg. Brgles smo zavili v gozd in se strmo vzpenjali proti velikemu kmetu Mavriču. Ko pa smo prišli iz gozda, pa nas je pričakal topel sonček in čudoviti razgledi proti Menini planini, Lepenatki, Rogatcu in okoliških kmetijah, zlasti na sosednjem bregu, ki se imenuje Lenart. Mimo Mavriča smo nadaljevali proti Žački lipi, ki je zelo znana in zelo stara lipa, ki raste na meji med občino Gornji grad in Ljubno. Nadaljevali smo proti Zg. Plazniku, od koder se odpre prelep pogled na trg Gornji grad. Pot je nato vodila do kmetije Pustoslemšek, kjer spomladi rastejo po celotni kmetiji narcise, kot bi bili na Golici. Ob kmetiji smo zavili desno in se nad Srnjakovimi kotli vrnili, najprej po gozdni vlaki, potem pa po cesti do Šokata. Potem pa je mraz čedalje bolj pritiskal, zato smo pohiteli do gostišča Menina, kjer smo imeli malico. Pohod smo zaključili ob prijetnem druženju. Na koncu pa smo se polni lepih vtisov poslovili z dogovorom, da se vidimo spet na pohodu po novem letu.

Do naslednjega pohoda se imejte lepo, mirne in vesele prihajajoče praznike vam želim.

Sanda Djujić