Zadnja v vrsti letošnjih razstav, Sergei Balenok: Grafike, ki so jo odprli v četrtek, 22. 12. 2016 v Galeriji Ravne,  je plod sodelovanja med Ravnami in Minskom, kjer je aprila letos v Muzeju beloruske filmske zgodovine razstavljal Stojan Brezočnik, lansko leto pa je v Galeriji Ravne na razstavi Ure skupaj s Kajo Brezočnik razstavljal fotografije Viktor Senkov.

Balenokove grafike so impresije o nevidnih a dojemljivih fenomenih, ki se zgodijo, ko pride noč in se prižgejo cestne svetilke. Takrat, ko se človek spremeni v senco in izgubi človeško obliko. Dela, v katerih je moč zaznati vpliv nadrealizma, obsegajo motive dreves, morja, lutk, prikazni in praznih ulic.

Kustos razstave, Jernej Kožar je o umetniku zapisal: Sergei Balenok na svojih grafikah opisuje fantastične svetove nočnih prikazni, ki se plazijo po zapuščenih ulicah, po katerih piha mrzel veter, takrat je mesto še bolj osamljeno kot sicer. V svet asociacij in metafor nas umetnik vodi z naslovi del. Z njih lahko med drugim razberemo prisotnost misli o minevanju časa in nastajanju spominov. To so impresije o nevidnih a dojemljivih fenomenih, ki se zgodijo, ko pride noč in se prižgejo cestne svetilke. Takrat, ko se človek spremeni v senco in izgubi človeško obliko. V teh sugestivnih in pripovednih stvaritvah je mogoče zaznati vpliv nadrealizma. Sergei Balenok pripisuje velik pomen znanstvenofantastičnim zgodbam, saj je tudi priznan ilustrator. Ilustriral je Mačjo zibko Kurta Vonneguta in več pesmi Josepha Brodskyja.

Repertoar njegovih motivov obsega drevesa, morje, lutke, prikazni, interjerje, klopi in prazne ulice. Ribe, ki visijo v zraku, nasedle ladje, posušena drevesa in prazne kavarne so postavljene na ozadje z nizkim horizontom, tako značilnim za vzhodnoevropsko ravnino. Vzdušje na grafikah in fantastične prikazni spominjajo na tiste, ki jih je Hieronymus

Bosch upodobil na slavnem triptihu Vrt zemeljskih naslad (ok. 1500, Prado, Madrid).

Sergei Balenok ustvarja v klasični grafični tehniki jedkanice, ki izvira iz 15. stoletja. Pri tem umetnik z ostrim predmetom riše na kovinsko ploščo, ki jo kasneje po posebnem postopku jedka. Jedkanica se je razvila sočasno s tiskom in omogoča več enakih kopij, a ne v neomejenem številu. V tej tehniki sta ustvarjala tako Dürer kot Rembrandt. Jedkanica je pri nas enega od vrhuncev, tako po tehnični kot tudi vizualni plati, dosegla v delu nedavno preminulega Bogdana Borčića. V zadnjem času pa postaja vse bolj ogrožena likovna tehnika: pri nas še vedno živi v delih Stojana Brezočnika, čeprav pri njem v tehniki suhe igle.

Jedkanica je ena najtežjih grafičnih tehnik, preizkušena skozi stoletja. Z njo je težko izluščiti karkoli novega, umetnik jo uporablja namenoma, da pokaže svoje mojstrstvo. Vendar ta tehnična plat v delu Sergeija Balenoka ni najpomembnejša. Na teh odtisih je le malo eksperimentiranja. Videti je, da umetnik natančno sledi začrtanemu cilju: važna sta podoba in motiv, in njima so podrejene tehnične rešitve.

Sergei Balenok se je rodil leta 1954 v Lvovu v Ukrajini, danes pa živi in dela v Minsku v Belorusiji. Na razstavi v Galeriji Ravne se predstavlja z 49 jedkanicami, ki ponujajo retrospektiven vpogled v njegovo ustvarjanje. Razstava je plod sodelovanja med Ravnami in Minskom, kjer je aprila letos v Muzeju beloruske filmske zgodovine razstavljal Stojan Brezočnik, lansko leto pa je v Galeriji Ravne na razstavi Ure skupaj s Kajo Brezočnik razstavljal fotografije Viktor Senkov.

Ob fantastičnih podobah Beloroskega umetnika pa so zaposleni v Koroški galeriji likovnih umetnosti  z obiskovalci obudili spomine na preteklo ter nam zaželeti srečo v prihajajočem letu.