del slikarke Vide Slivniker.
Vida Slivniker Belantič se je rodila v Radljah ob Dravi. Šolala se je na Učiteljišču in Pedagoški akademiji v Mariboru pri prof. Maksu Kavčiču, Lajčiju Pandurju in Slavku Koresu. Leta 1966 je nadaljevala študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Po diplomi pri Masimu Sedeju, leta 1969 je sprejela Študentsko Prešernovo nagrado, je končala še študij na slikarski specialki pri prof. Zoranu Didku in prof. Gabrijelu Stupici. Službovala je na ljubljanskih srednjih šolah, od leta 1986 pa se je odločila za status samostojnega umetnika. Istega leta je tudi pridobila naziv docentke za slikarstvo. Samostojno in skupinsko je razstavljala v Sloveniji in tujini (po Evropi, v Tuniziji in v Združenih državah Amerike) ter se udeležila ustvarjalnih umetniških srečanj kot so Ex Tempore in t. i. umetniških kolonij doma in v tujini. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. O njenem delu so pisali ugledni domači in tuji likovni kritiki in umetnostni zgodovinarji. Leta 2005 je Studio oktober v Ljubljani izdal in založil monografijo o njenem življenju in delu, uredila jo je Marja Lorenčak, eseje pa so prispevali Tone Partljič, Janez Mesesnel, dr. Jure Mikuž, dr. Milček Komelj, dr. Ivan Sedej, Marko Košan in Italo Evangelisti.
Avtorico in njeno slikanje je predstavila kritičarka in umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar, ki je povedala: 'Kot »klasično« tihožitje pojmujemo in razumemo umetniško delo, sliko, na kateri so upodobljeni v simbolično ali estetsko kompozicijo razporejeni negibni predmeti, živali, rastline… Tako piše v slovarju slovenskega knjižnega jezika, etimološko pa pomeni beseda še mnogo več, zlasti če jo razdelimo na dve besedi, na tiho in žitje. Beseda tiho je dovolj povedna že sama po sebi, pri žitju se pojmovanje razširi in spodbudi našo domišljijo, da podoživimo plodno umetničino soočanje z zunanjimi in notranjimi svetovi. Navsezadnje nosi naslov enega izmed njenih tiho-žitij zelo pomenljiv naslov Ujeti svetovi.
Dela Vide Slivniker so dejanja tihosti in žitja. Ko so likovni kritiki pisali o njenih delih, so naslavljali svoje eseje z »Vrtnar tišine«, »V zatišju vrta«…, govorili so o notranje zaokroženem svetu in čutno otipljivi zgodbi, sama pa je o svojem slikarstvu rekla:«V rožah je svet.« Kritiki jo označujejo kot najbolj občutljivo slovensko slikarko (Milček Komelj), ki ustvarja meditativne slikovne površine (Marko Košan). … Ko je postala njena barva kot čisti optični pojav, kamuflaža realnega sveta pa popolna, je bil povratek v realizem logična poteza. Vendar le na prvi pogled. Na najnovejših delih ne posnema predmetov, ne slika cvetja po naravi in obrazi (ne gre za portrete) na slikah imajo čisto posebne pomene. Takšen metafizični realizem je notranje zrenje, umetničina celostna zavest.'
Ter zaključila z besedami: 'Harmonično sozvočje vseh slikarskih prvin na njenih slikah, kultivirana barva, plastično moduliranje, ritmi in čvrsta obrisna črta so značilnosti Vidine osebne estetike. Liričnost, igrivost in sanjskost se prepletejo s čustvi, njena intuitivnost pa nas ponese v globine spomina, ki so povezani s percepcijo prostora njene Doline. Motivi vrtov in rož v duhovnih pokrajinah pa so najbolj intimni zapisi tihega (so)žitja umetnice in njenega dialoga s seboj.'
Ob otvoritvi razstave akademske slikarke Vide Slivniker v razstavišču Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem, smo prisluhnili gostiteljici mag. Ireni Oder. O slikarkinih delih je spregovorila umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar ter tudi avtorica Vida Slivniker.
Kulturni program je sooblikoval Adi Smolar.
Razstavo si lahko v času odprtosti knjižnice ogledate do srede, 5. oktobra 2016.
